Monte Cit in Monte Cit di Dentro

Za tale dva Cita, kot tudi za vasico San Leopoldo v Kanalski dolini so verjetno slišali le redki. Pa vendarle me je zaneslo tudi na ta vrhova (Karnijska potepanja nosijo del krivde), ki sama po sebi nista čisto nič posebnega, še kakšne poštene višine ne premoreta, pa še oba sta poraščena. Parkiram na vzhodnem delu vasi pod avtocesto, prostora je veliko, začetek poti pa tudi ravno tam. Ob markacijah grem pod avtocesto, potem prečim še kolesarsko pot, ki je urejena bo stari železniški progi in se ob grapi po desni povzpnem v hrib. Prve pol ure je še najbolj skalnato na vsej poti, vzpenjam se med nekakšnimi pritlikavimi borovci, pa še te je napadel borov prelec. Potem sledi steza po zelo raznolikem terenu, tudi trave so vmes, pa med podrtimi in še stoječimi viharniki, pa čudoviti razgledi vsenaokoli, zanimiv je tudi Šinauc (Monte Scinuaz), ki upam še pride na vrsto, čeprav nanj ni označene poti. Markacije so sicer že precej obledela, ampak stezi se z lahkoto sledi. Tako pridem na M. Cit, ker je časa še dovolj nadaljujem v rahlem sestopu, zatem pa spet gor, pot je sicer kar dobra, vendar se vidi, da tukaj hodijo le zelo redki, tako čez dobre pol ure pridem še na zadnji Cit, tukaj gre pot navzdol v smeri sedla Barizze in naprej na Mokrine. Meni je dovolj, povzpnem se še na koto 1555 m, od koder je nekoliko boljši razgled, potem pa se vrnem na označeno pot in počasi nazaj v dolino. Precej samotno, tu in tam naletim na ostanke nekakšnih jarkov in manjših utrdb-opazovalnic. Sicer pa danes še povsem kopno in prijetno toplo.