Vogel 1922 m

Sneg hvala.

Na velikonočni ponedeljek sva s kolegom izkoristila zadnji dan zimske sezone in sva se, najprej s smučmi, nato pa z derezami in cepinom, povzpela na Vogel (1923 m). Na planini Zadnji Vogel so naju na brzino 'srečali' pohodni smučarji (na tekaških smučeh), ki so se presenetljivo suvereno vzpenjali po trdem snegu proti sedlu desno od šije. Ta dan se verjetno tudi pešakom ne bi kaj dosti vdiralo.
Smuka prav z vrha ni bila za vsakogar, naprej pa super razmere. Smer pristopa sva po 100 vm zapustila v levo, nato pa levo od Zadnjega Vogla (nisva videla žičnice) in kmalu sva se priključila na Žagarjev graben.

kratek dokumentarec

10.6. 2022. Namen je bil iti drugam, a smo se odločili za brezpotno turo vse do odcepa za Vogel. Iz Kneških Raven . Nekoč je bila pot. Tudi vrisana je v nekaterih zemljevidih. Ampak čas je naredil svoje. Ni je več. Smo šli bolj po občutku. Si ogledali teren. Kar precejšnja strmina je bila . Prečili nekaj melišč . Potem po markirani poti na Vogel. Veter je bil včeraj kar močan. Sunki na grebenu. Srečali smo kar nekaj tujih pohodnikov. Bi rekla , da je koga od njih zazeblo, ker niso bili ravno napravljeni za nižje temperature. Nadaljevali smo na Žabijski Kuk. Tudi tam je imel veter veselico. Poiskali vsaj malo zaveten prostor za malico in sestopili do planine Podkuk. Potem nekaj časa po poti E 7 do odcepa za Kneške Ravne. Odcep je slabo viden. In po desetih urah hoje , nekaj postanka in iskanju prehodov po brezpotju , prišli na izhodišče v Kneške Ravne. Dežja nismo imeli. Razgledi prav lepi. Tudi morje je bilo vidno. Naneslo je 16km in 1580 višincev. Klopi so še zmeraj aktivi na poteh.Renato , ki je hodil prvi, jih je največ imel. . Zame in za Marjana jih je manj ostalo.

Tista pot, ki je vrisana na nekaterih zemljevidih, zavije malo pred lovsko kočo levo po dolini. Kmalu pa zagrize desno v strm breg. To pot se resnično samo še sluti. Samo tu pa tam se še najde kak uporaben del.
Pot, po kateri ste včeraj hodili, je pa lovska pot do planjav pod Šijo in Vrhom dlani. To pot so pred leti kopali delavci, iz južnih republik. Uporabljajo jo lovci državnih lovišč. Obstaja pa še ena bolj skrita pot, ki so jo v času italianske okupacije uporabljali tihotapci (kontrabantarji).
Opise teh krajev je zbral Peter Podgornik, na spletni strani Primorske stene.

Se pravi, da smo zgrešili že pri koči. Ko smo šli še po tisti sledljivi lovski poti. Mi smo mislili, da je kontrobantarska pot. Potem se je izgubila. Se spomnim, da je Marijan pravil, da ima pot vrisano precej bolj levo, kot smo mi šli. Ampak ni več vidna. Smo šli po svoje prečno v tisto strmino vse do sedla. Ko si prvikrat iščeš in iščeš. Pa najdeš tudi.

Ja bolj levo, v strmem gozdu je vrisana pot. Levo je potrebno zaviti pred lovsko kočo, nekje pri stiku s potjo, ki vodi na Razor planino. Na sliki 10 ste na lovski poti....ostalo ne morem trditi. Lovska se konča, ali pa se več ne vidi na travah pod Šijo (slika 18 in 19). Kontrabantarska pot pa ni vrisana. Za to pot je potrebno po dolini, v smeri Vrha nad Mernikom (slika 6). V zatrepu pod tem vrhom, pa zavije desno v grapo in nas privede nekam na mesto, kjer ste vi stopili na SPP.
So pa to lepi in samotni kraji. V času lova tam planinci nismo zaželjeni. V spomin na neko prigodo, je v steni Šije splezana smer z imenom: Sebastjanova rampa.

Jaz sem na to turo šel novembra 2020 (v času najstrožjega švasanja v hiše ...). Tura je čudovita in mi jo je uspelo kar v redu najt (mogoče sem imel le srečo). Je opisana v Habjanovem vodniku, poleg tega pa na netu obstaja tudi tole:
https://www.summitpost.org/vratca-from-kneza-valley/385442
Skratka, moje izkušnje so sledeče: za planino Prodi se pot da kar v redu najt. Point je v tem, da je bilo to nekoč golo in je bilo kasneje (najbrž) pogozdeno z iglastim gozdom. Zato se tam poti da kar lepo sledit, ko pa pridemo za planino na območja starih gozdov, ki so v glavnem listnati, pa je vse mnogo bolj zabrisano. Kolikor se spomnim, sem za planino šel najprej blizu tiste kamnite grape (tam je lepo vidno), potem desno v gozd (vstop v gozd je viden, potem pa prideš v listnati gozd, kjer se odpadlim listjem pot precej izgubi), šel proti desni (proč od Vratc - to je kontraintuitivno) in nato na nekem mestu levo (neizrazita dolina, mogoče rahle sledi. Na tem delu je na nekem mestu čez pot padlo veliko drevo, prehod pa je izžagan z motorko. Saj poti niti ni videt, ampak ko vidiš tisi izžagan prehod, ti pa je le jasno, da si približno prav). Po tem gozdu bolj ali manj do konca, preden se teren postavi bolj pokonci, potem pa zadet prehod levo nazaj proti kamniti grapi. Ta prehod desno-levo po gozdu je res težko opazen in morda sem imel tudi nekaj sreče, da sem ga zadel. Naprej pa sem poti kar v redu sledil po travah, meliščih in krajših gozdnatih delih. Šele ko prideš na tiste prostrane travnike pod Vratci, se je stvar izgubila oz. ji nisem mogel več slediti. Tam se gre bolj za nosom, sedlo je itak vidno. Meni se je zdelo, da je lažje, če ne greš prehitro gor, pač pa se držiš malo nižje, dokler se ne približaš vpadnici sedla in greš šele nato gor. Ampak naj vsak po svojem občutku najde najlažji prehod. V vsakem primeru so to strme trave in si po mokrem ne želiš bit tu.
Na vrh Vogla pa se nato da it naravnost po grebenu (eno mesto dvojke, drugo lažje). Je bolj zabavno in direktno kot okrog po markacijah.
Meni se je ta tura zdela čudovita. Najbrž bolj za jesen, takrat pa zelo priporočam.

Hvala obema za dodatne informacije. Ravno na tem portalu smo dobili nekaj koristnoh napotkov.Kje gredo poti. Vsaj približno , da veš kot in kam. Kajti tam višje kjer si v travah in čez melišča, je treba ocenit kje se da iti . Smo bili pozorni , da ne gremo previsoko , ker bi bilo potem težje se spuščat na pot. In tudi strmina je bolj konkretna. Ko si navajen na brezpotja ni nič tako težko. Res so lepi samotni in odmaknjeni konci.

V petek šestega januarja sva vendarle dočakala sončen dan . Ko se rešiš dolinske sivine se svet lepši zdi. Pa nisva bila sama na poti. Še pohodnik s psom je bil na poti . In v prijetnem klepetu ob sestopu je bil dan krasen. Dokler ne ponovno zasneži je gaz narejena.

pl. Kuk, pl. Razor, Vogel, Žabiški Kuk, pl. Kuk

Sneg se začne na okoli 1500m. Obiska malo. Na začetku oblačno, na koncu pa prava poletna vročina. Pot je lepo označena.

Kneške Ravne, brezpotje, Vogel. Na razpotju levo v smeri pl.Razor, in čez 10 minut na izravnavni grem desno, do lovske opazovalnice je vidna potka. Nato jo več nisem našel zarad plazov, hodil po brezpotju v smeri sedla med Žabiškim K.in Voglom in višje pod rušjem za kratek čas našel slabš prečno pot, tudi to kmalu izgine oz. jo bi moral v vsakem primeru zapustit. Gor grem desno od grape, kjer so vidne trave, s cepinom. Sneg prečil šele na grebenu Vogla. Mal je začel rahlo deževat in se kaj dost nisem zadrževal na vrh. Za nazaj uporabil še dereze. Nižje raziščem tisto prečno pot, nekam v smeri Rodice gre in potem kmalu cik cak navzdol, dokler jo tud tam ne izgubim...a je sestop lahek po bukovem gozdu.

Vogel včeraj. Z razgledi in skoraj nič vetra. Z Raven sva šla . Dohitela sta naju dva pohodnika. Drugih pa ni bilo. Toplo je bilo, kajti rokavic sploh nisem potrebovala. Končno se zima poslavlja. Na Bohinjski strani je še dosti snega. Se nisva odločila za sedelo Globoko. Sva sestopila mimo table . Gor pa po brezpotju in stopinjah , kje so hodili drugi prejšnje dni. Na grebenu je še nekaj snega , ki ga pobira. Vrh pa je že skoraj kopen.

Sicer niso aktualne razmere, pa vendar morda dam komu idejo za naslednji izlet ...

Konec oktobra 2022 sem nadaljevala transverzalo in začela sem v Tolminu (javni prevoz do Tolmina, prespala sem v tamkajšnjem hostlu). Ob 5. uri zjutraj štart iz hostla, od koder sem nadaljevala proti vasi Žabče. Prišla sem do prve table, ki me je usmerila proti koči na planini Razor. Od tam sem se cik-cak vzpenjala proti planini Lom po lepi utrjeni gozdni potki (Tolmin - Lom 2:15), od tod pa po makedamu do planine Kuk (Lom - Kuk 0:25), kjer me je pozdravil čudovit sončni vzhod. Do koče na Planini razor vodi lepa cesta, ki je jeseni postregla z listnato odejo - res je bilo čudovito (od Kuka do koče je 0:45). Koča je bila konec oktobra sicer že zaprta, sem si pa skuhala čaj in pojedla zajtrk v zimski sobi, ki je bila res lepo urejena.
Od koče so me table usmerile proti Voglu. Jeseni so gore res lepe in za bonus ti postrežejo s samoto. Od koče do vrha Vogla je slabi dve uri.

Od tod sem nadaljevala proti Črni prsti in do Petrovega Brda, kjer se je prvi dan zaključil.

Upam, da ste dobili idejo za vikend etapo!

Pozdravljeni
Rabila bi priti hoje od Ski hotel Vogel do spodnje postaje nihalke v Ukancu
Ali se da in koliko časa bi rabila
Hvala za informacije

Hvala

Na Vogel (25.01. 2024) S Tolminskih Raven. Sva se odločila za daljšo pot do planine Razor. Do tam ni ravno dosti snega. Za razmere nisva vedela. Do table za Vogel in Globoko je bilo zgaženo. Tudi naprej za preval Globoko so bile stopinje. Za Vogel pa ne več. Sva zgazila . Pohodnik , ki je prišel za nama je bil prav vesel gazi. Je prišel pogledat če bi se dalo turno smučat. Ampak največ snega je pod vrhom. Nižje spodaj pa premalo. Ker nama je zimska pot poznana ni bilo težav. V zadnjem delu do vrha je bil kar močan veter na trenutke. Kot je bilo napovedano. Sicer krasen dan v objemu gora.

Bravo. Hvala za lepe fotke.

saram hvala.