Čisti vrh

Joj, koliko vrhov je na bovškem in nad Trento, na katere bi se rada povzpela! A premamijo me macesni. Zato se odločim za Čisti vrh.
Začnem pri prvi zapornici v hladu in senci - brrr. Na planini v Plazeh pa sonček in modrina neba. In tako je bilo ves dan. Tam najdem stezo, ki vodi na Tičarco. O, do pod Tičarce je šlo v redu, ampak potem nekje zgrešim in se borim z ruševjem. Brez da bi stopila na Tičarco, se odpravim na Čisti vrh - uživat - z veliko začetnico. Joj in vrh je čisto zravnan od take gneče pred dnevi . Danes pa sem čisto sama. Le na izhodišču sta bila še dva pohodnika, s katerima pa se nisem nič srečala.
Nič se mi noče dol, zato pridem na izhodišče že v temi.

O Čistem vrhu je bilo že veliko napisanega. Zame najlepši razglednik nad Trento, najbolj samotno in najbolj romantično okolje, pa še blizu mi je. Več kot dovolj razlogov za obisk, ko časa ni na pretek. Grem po "sončni" cesti, ki pa je bila ves čas v senci, v Pologu nekoliko nad gozdarsko bajto zavijem kar gor skozi gozd, kjer ujamem stezo in po njej na Planino v Plazeh. Da je bilo še vse nedotaknjeno je odveč pisati in prav to imam najraje. Nad gozdom je bilo seveda spihano, vendar še vedno dovolj snega, da sem s smučmi s pomočjo srenačev prišel na vrh. Tam pa, kaj bi pisal, je treba gor in videt. Danes je bilo skoraj popolno. Smučanje ni bilo slabo, pripeljal sem se do avta. Za pešake, mislim, tiste brez smuči in brez krpelj pa ne vem, občasno se verjetno kar globoko predira.

Igor, je res lepo, sem bila

Razgleda, ki ga Čisti vrh sicer obeta danes ni bilo. To sva vedela že vnaprej, preden sva se podala v hladen, vetroven dan. Pa saj zna biti tudi kolovratenje v sneženju preverjeno čisto romantično.

Sicer pa se za sam opis ture lahko samo podpišem pod gornji Igorjev zapis. Tudi snežne razmere se z izjemo nekaj novega, predvsem napihanega snega, niso bistveno spremenile.

Bo treba ponoviti še v lepem vremenu. Mogoče celo večkrat!

lp d

Darja hodiš skupaj z Igorjem na ture, ker BTW to je zlo lepo.

Za po službi ena popoldanska. Sosed mi že med vožnjo Na Skalo pove, da je špura delno že narejena in res je lepo šlo do tam, kjer je špura zavila gor proti Veliki Tičarici. Od tam naprej pa kakih 40 cm novega snega na suho podlago v senci, na soncu pa je bil sneg nekoliko zmehčan. Ker je vršni del bolj ali manj spihan je šlo nekoliko lažje, vseeno pa sem se kar krepko nagazil. Smuka v senci je bila pršičasta, na soncu rahlo skorjasto, po gozdu mešano, po cesti pa je šlo najlepše po špuri. Razgled odličen, okolje fascinantno, Čisti vrh pa ena sama milina lepote in tišine. Takole na zimski večer pa je še posebej romantično.

Kot vedno, ga je bilo tudi v soboto lepo obiskati v prebujajoči pomladi. Drugih obiskovalcev ni bilo v tistem koncu. Po poti in po pobočjih je mestoma še sneg, ki pa se mu je mogoče izogniti - a zakaj bi se mu . Z vetrovnega vrha:" Razgled odličen, okolje fascinantno, Čisti vrh pa ena sama milina lepote in tišine." (tole sem si drznila "ukrasti" z zgornjega posta - hvala avtorju ) Sledi spust v Ravni dol po meni novi stezici. Ravni dol pa zasnežen - uf, se je prediralo.

Včeraj ena opoldanska. Pot je v celoti kopna, rožic še ni, pa bo bodo. Sestop v Ravni dol.

Včerajšno popoldansko - večerni obisk Čistega vrha.

O tem vrhu sem veliko prebral. Predvsem Igorjevi prispevki so bili tisti, ki so pripeljali do tega, da smo se odločili malo raziskati te kraje. Bili smo navdušeni, samota, mir, barve, iskanje poti. Vredno obiska za stezosledce.

Prav veliko novega o Čistem vrhu ne morem napisati. Le to, da je sedaj tam gor zima, možno je pri prvi zapornici, kot tudi pri drugi, sneg je po vsej cesti, z nekaj kratkimi odstavki kopnine. Na Planini v Plazeh ga je preko pol metra. Še najbolje gre s smučmi. No včeraj je bil en prav lep zimski dan.

Ko pokličejo Trentarske gore, ne preostane drugega, kot da se odzovem klicu. In Čisti vrh je bil včeraj dobra izbira.
Kot običajno, izhodišče pri prvi samotni zapornici. Pot krasijo zelo redke cvetice. So pa bukve odete v bujne zelene pomladne barve. Prvo snežišče je čez Suhi potok, ki se kar glasno oglaša izpod snega v samotno tišino, ki mu družbo dela ptičje petje. Nekaj snega je na poti, ki jo prečkam, v njem pa sledi kosmatinca , ki vodijo v Ravni dol. Hm, nič kaj prijeten občutek, a se tolažim, da je šel pred mano .
Dalje mimo planine V plazeh, zavijem levo, nakar se zopet pojavi sneg. Mestoma je pot kar zasnežena, mestoma tudi kopna. Predira se le zgornja plast snega, spodaj je trd.
Vrh me sprejme v samoti z razgledi v "črnobeli" tehniki. Postalo je kar hladno in malo je popršilo. Vračam se po poti vzpona.
V dolini zavijem še k izviru bistre hčere planin, ki je v tem času zelo poskočna in v Lepeno v Šunikov vodni gaj.

Včeraj skupaj z Igorjem in še nekaterimi sodelavkami in sodelavci na Čistem vrhu.
Na poti je še nekaj snežišč, ki pa ne predstavljajo težav Sestop po brezpotju v Ravni dol. Čudovit dan v neokrnjeni naravi, s prečudovitimi razgledi.

Valesa in Ločanka,a mi prosim povesta kako je s potjo na Čisti vrh,piše da je neoznačena.
A se po opisu na hrbi.net pot najde brez hudih težav? Hvala za odgovor.
Dodajam še upanje,da se Dejan dobro drži!!!

Točno, pot na Čisti vrh ni označena. Jaz sem bila prvič gor, ko je bilo še precej snega in pot ni bila vidna. Šla sem tako, kot sem opisala v prvi objavi.
V kopnem pa je pot lepo sledljiva. Opisi in fotke na forumu so jasni. No, malo orientacije in smisla za neoznačene poti pa je le potrebno imeti. Pot ni nikjer izpostavljena.
Če imaš srečo, lahko srečaš kakšnega rogatega, plazečega ali kosmatega domačina ;-). Jaz sem videla le plazeče, od kosmatih pa le sledi.

Opisi so tu na forumu zelo jasni (glej prvo stran-Triglavski), jaz pa moram enkrat še v Ravni dol. Prle v svoji knjigi Moje gore pravi, da je tam zanj eden najlepših kotičkov.
Velesa, ti boš vedela sigurno, kako se pride tja, kajne?

Tisti konec je ves NAJLEPŠI KOTIČEK .
Vem, vem, kako se pride tja. Vem pa tudi za nekoga, ki te kraje pozna mnogo, mnogo bolje kot jaz - Igor, ki ima v tej temi največ objav

Lani v jeseni sem šel iz tistega ovinka (zapornica) na Veliko Tičarico in Čisti vrh, pri preži, ko sem zagledal v daljavi tud kočo na planini, sem šel v smrekov gozd in sledil slabi stezi do blatne izravnave. V nadaljevanju sem na levi strani našel ponovno stezo in ji sledil. Pod grebenom je velik travnik, okoli rušje, macesni, tam sem šel navzgor do enega vrha se malo spustil in šel po stezi na Veliko Tičarico, rušje obžagano. Po povratku sem se spustil pod mejo rušja in šel med macesni (brezpotje) do poti, ki gre na Čisti vrh. Ta pot iz planine do Čistega vrha je bila včasih mulatjera, markirana zdaj ni več označena, pomojem se kar težko zgubiš, je pa lep razglednik, samota, mir in čisto.

https://picasaweb.google.com/114400986607884783562/VelikaTicaricaCistiVrhNadTrento

Tudi jaz sem šla enkrat pri preži levo. A pod vrhom Tičarice sem prišla na eno stezi, ki se je v levo oddaljevala proti dolini, v desno pa zgubila. Po nekaj neuspelih poskusih sem se podala v boj z ruševjem in zmagala tako, da sem prišla na vrt Tičarice in potem še na Čisti vrh. Bo treba ponoviti iskanje pravih prehodov.

Mislim,da se vsak, ki gre na V.Tičarico malo izgubi oz. jaz pravim temu, to je brezpotje in iščeš pot.