Velika Črnelska Špica

Takšen je ...

Včeraj s prvo gondolo do postaje D, nato do sedla pod Prestreljenikom in sestop po snežiščih (juhuuuuu), kar jih je še ostalo od zime, do Prevale. S Prevale se kar dolgo spuščava in ko misliš, da je že konec spusta, se prične pot ¸v stilu "gor dol, gor dol,..." . Na koncu izgubiš občutek o višini. Sonce naju je tudi že pošteno žgalo, zato komaj čakava, kdaj se bo začel tisti pravi vzpon. Čeprav se je zdel Rombon s sedla pod Prestreljenikom še preklemano daleč, je bil kar naenkrat preblizu. Pojavil se je dvom ali nemara nisva odcepa za Črnjelo, kot ji pravijo domačini, že zgrešila. Pa ga nisva. Markacije so obledele in potrebne osvežitve, a pot je dobro vidna. Ko po skoraj dveh urah le zagledava odcep za Črnjelo si oddahneva in takrat se vzpon dejansko šele začne. Sprva lepa pot preide v gruščnato in tik pod prvimi ostanki objektov iz I. sv. vojne zavijemo v levo in nadaljujeva po dokaj strmih travah do ožjega predela, kjer naju palice samo še ovirajo, zato jih pustiva in po cca 10ih minutah rahlega poplezavanja doseževa vrh. Kljub občutku, da ne hodiva prav hitro, sva vrh dosegla v dveh urah in pol. Imela sva srečo, saj so se občasno pripodile megle, ki se kasneje nikakor niso hotele umakniti z vrha, ampak midva sva bila takrat že na poti proti Prevali. Z vrha spet lepi razgledi, le proti očaku ne.
Na poti nazaj naju so naju sprva spremljale meglice, ki so bile pravi balzam na prepoteno kožo od sonca, kasneje od Prevale do postaje D pa sva v glavnem hodila v megli tako, da nama je bilo občasno prav prijetno frišno. Razgledov seveda takrat več ni bilo.
Sprva sva imela namen sestopiti s Prevale skozi Krnico do B postaje, a mi tistih 1000m višincev spusta nikakor ni bilo po godu, zato sem kljub jamranju boljše polovice dosegel, da sva se s Prevale povzpela še do sedla pod Prestreljenikom in se v dolino odpeljala z gondolo. Razlog je preprost; temperatura zraka in brez vetra bi bila kar hud zalogaj, saj je bila turca kar utrujajoča, še posebej že po štirih dneh pohajkovanja po hribih, treba se je pa je bilo še odpeljati domov.
Proti pričakovanju sva na poti srečala kar nekaj pohodnikov, dve sta šli na Črnjelo, ko sva midva sestopala (malo nad odcepom), trije so šli (verjetno) proti Lopi, dva proti Rombonu,..
Sam vrh je prijeten z lepimi razgledi proti Pecolu (itak ) pa Rombonu, Jerebici,..
Žal je tako, da uradno gondola štarta šele ob 08.00, čeprav je to za tako turo kar nekaj ur prepozno. Pri načrtovanju ture je potrebno to upoštevati. Namreč, čeprav je bila za ta dan napovedana »šajba«, naju je na poti proti Predelu ujelo celo nekaj dežnih kapelj.
Če bi me pa kdo vprašal, po čem mi bo tura ostala v spominu bi mu odgovoril: »po: gori doli, gori doli, gori doli,…«. Mene osebno to pretirano ne moti, nekoga pa… . Vzemi ali pusti..

Danes sva naredila to turo,in sicer od postaje B.kaninske žičnice,mimo planine v krnici in po markirani poti proti prevali,po 20 minutah se odcepi dobro sledljiva steza v desno za smreko,,sledimo tej stezi enih 300 metrov in ponovno zapustiva to stezo in se usmeriva levo da dokaj dobro sledljivo stezico,(danes sva popravila in naredila dodatne možiclje)da bo lažja sledljivost.Tale stezica nas pripelje v kotel na 1890mnv kjer se priključiva markirani poti iz Kanina-postaja D..Tako da pot poteka brez problemov vse do vrha,,za sestop se odločiva čez malo črnelsko špico skozi vse bunkerje po grebenčku in se spustiva v bližini Speleološkega bivaka na markirano pot za Rombon,,sledila sva tej poti enih 200 metrov,ko se pot začne vzpenjati se pri večjem možiclju pot odcepi v desno skozi rupo proti planini goričica.Pot je dokaj sledljiva vendar ful zaraščena s zbledelima markacijami.Nad planino goričica zapustiva markirano pot ki pelje v Bovec in se v desno po mulatjeri usmeriva proti Roglju,namenjena sva v planino v krnici in postaji B,pod vznožjem Roglja se v desno odcepi sprva lepa mulatjera ,,ki postopoma preide v stezico ki preči celoten travnati in gozdni svet vse do za smreko in planino v krnici tako da sva nazaj na izhodišču.dobrih 7h 30min in 18km,

Po 10-dnevni karanteni se mi je zdelo da se mi je podvojil apetit po gorskem svetu,za to sva se odpravila na meni najljubši kraj v naši občini.Greben od Lope preko Hudega vršiče Črnelske špice do Rombona na človeško srce in dušo vpliva zelo pomirjujoče s ogromno nadnaravno močjo ki naju vedno očara osreči in vlije ogromno prekopotrebne moči,,sploh pa v današnjem času.Izbrala sva Črnelsko špico kot sladico in se dodobra naužila vsega lepega in se vračava zelo pozitivna zdaj samo v drugem pomenu.

Pohajkovanje po suhi travi in skalah visoko tam gori nad meglenim 'morjem' konec novembra je res nekaj posebnega.
Kar malo vama zavidam.

lijaneja,,Res je,splah pa na VČŠ,,zakon,,

Vse pohvale za lepe slike in spremni tekst. Z njimi sem obujal spomine na moj vzpon na Črnelsko špico od B postaje pred leti. Bo kar treba ponoviti turo v ta premalo obiskani del zahodnih Julijcev.

Hari, bosta morala spet gor, možic v Kotlu te očitno že nekoliko pogreša. Sicer pa hvala zanj, lepo nama je odprl smer na Hudi vršič!

julya,hm sem videl,pred kratkim sem šel od prevale do Konjskih polic po grebenu in sestopil v koto,,vse možice je premaknil sneg,,kmalu jih popravim,,lp

Velika in Mala Črnelska špica, Vrh Ribežnov, Pri Banderi, Jelenk

Po večmesečnem premoru včeraj končno spet v hribih, sem jih pogrešal. Štart pri B postaji in nato do Krnice. Na planini je bil tudi gospodar v družbi 2 psov, višje zgoraj naletim tudi na koze. Od tu se vzpenjam po poti, ki gre pod zahodnimi stenami Vratnega vrha, Jelenka, Bandere. Pot je sledljiva, v pomoč so tudi možici. Zgoraj se priključim na markirano pot Prevala-Rombon. Sledim v smeri Rombona ter nato na označenem odcepu zavijem levo na Črnelsko špico. Z Velike grem še na Malo Č špico, ki ima več vojaških ostankov in je s tega stališča bolj zanimiva. Spustim se naprej po grebenu in se po brezpotju priključim na označeno pot proti Rombonu. Odločim se še za vzpon na Vrh Ribežnov, ki je le nekaj minut brezpotne hoje od markirane. Nazaj se vrnem po označeni poti do razcepa za Bandero in nadaljujem tam čez do Jelenka. Zatem začnem spust proti dolini. Začetni del spusta med travami in kamni pot ni vidna zato grem malo po občutku, nižje pa je potem lepo sledljiva. Spet mimo planine Krnica ter tokrat po spodnji poti do B postaje.

26.09.2023. Samo popotnik si. Zatorej pojdi! Sem nekje zasledila. In smo šli. Zgodaj od doma. Zdaj so krajši dnevi. A tisti lepi jesenski . Ko so meglice vse naokoli. A na naši poti le modrina. Prvikrat se nam je zgodilo, da je beloglavi jastreb poletel nad nami . Le senco si videl in razpon kril. Prav neverjeten pogled. Ter hitrost gamsev, ki so bili nekje nad nami in tekli na drugo stran. Vzeli smo si čas za ogled ostalin iz vojnih časov. Na Mali Črnelski špici. Tudi čisto na robu grebena kamor smo se spustili, so še sledi zidov. Tam verjetno redkokdo hodi. In si ogledali tisti del kjer kdo pride po žlebu iz Možnice. Če sploh pride. Bil je dan res s soncem obsijan.

Sl. 21: Rabeljsko jezero!

Ja seveda. Popravljeno.Hvala.