Montaž iz Dunje

Držiš se grebena, travnata podlaga, vse do konca Zabuša. Če bi zdaj ponovil tega do Zabuša ne bi prehodil, raje se prej spusti in nižje preči ter pridi na markirano pot, ki pride iz Pecola. Spust iz Zabuša po teh travah, skalah je res skoraj neopisljivo težak. Sam bom imel napisano v blogu čez kakšen dan, drugače pa je o Miheliču dovolj napisanega

04.08.18
http://deyangrm.blogspot.com/2018/08/via-dogna-ferata-norina-040818.html

Po levi strani Pipanove lestve najbrž pomeni gledano od zgoraj.

ja, je označeno z rdečo

Via Dogna na Montaž (21.09.19)

Lepe dneve je potrebno izkoristiti za lepe, krasne smeri. Med nje spada zagotovo smer iz Dunje. Možicev se mi je zdelo letos kar več od prejšnjega leta. V njej nisva srečala nikogar. Pot je brez posebnosti, kot je bilo že zgoraj opisano. Iz Špika nad Policami nisva sestopila po Findeneggu, saj nisva hotela prožiti kakšnega kamenja na pohodnike. Normalen spust levo od Pipanove lestve in prečenje v desno pod Findenegga. Neverjeten je greben sulic, ki pelje do Jof di Mieza. Sledila je Via Amalia. Pod njo sva se usmerila na spodnjo pot, kjer se že lepo vidi z vrha št. 652. Krnica Foran de la Grave. Od sedelca pa spust na jutranje izhodišče. Dan brez oblačka z pravšnjo temperaturo in še z lepšo turo

Poldašnja Špica-Piparji-Via Dogna-Montaž (12.09.20)

Iz Saisere sem se mimo koče Grego povzpel na Poldašnjo Špico. Sonce je tukaj lepo zažarelo. Od bivaka Gemona nadaljujem prečno pod Piparji vse do pod sedla F.Cianalot, tukaj pa navzdol v Dunjsko dolino do kapelice Zacchi. Tukaj se pa začne prelepa smer Via Dogna. Danes bo že tretji vzpon po njej, zato jo dobro poznam. Do mesta Paso Cativ se kar vleče. Pogled na steno nad bivakom Muschi je neverjeten, skala pa je izvrstna. Vzpon po FiNdeneggu sem verjetno prvič opravil brez obiskovalcev.Iz vrha pa povratek po poti vzpona do bivaka Suringar in po Amalii nazaj v Saisero. Nabralo se je kar 3200m vzpona.

Ker še ni prepozno za tole turo, je tule slika stanja Amalie pred tremi dnevi.
Spodaj je kopno, za razliko od Kugya, kjer je res veliko snega. Zgoraj pa sta dve snežišči, spodnje zna biti bolj problematičen kot zgornje.

To bi moral objaviti na tej povezavi. Verjetno bi koga zanimalo. Dunja je na drugi strani.
https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/diretta_kugy/1/3889

dobil sem novico da je bivakSuringar sedaj obnovljen , via Amalia je še vedno uradno zaprta zaradi tisti del v sliki 29 (redbull zgoraj).

Kako bi pa naj popravili tisti del na moji 29.sliki Alessio?
Na kakšen nacin?

tvojo vprašanje napotim na CAI SAF UDINE ker vzdržujejo to pot in so jo uradno zaprli.

V soboto, 9.9.23, po via Dogna in naprej čez ozebnik na vrh Montaža. Na sami poti brez posebnosti. Pri bivaku Muschi čez zajedo teče skoraj potok, zato levo čez trebuh, kjer niti ni tako zahtevno. Naprej zelo luštno poplezavanje kjer je veselja kar prehitro konec. Pri Suringarju se samota konča in pademo v gužvo. Še podaljšek na Cimo verde in povratek po via Amalii, kjer zopet nobenih problemou na poti. Ostal je samo še ekstra dolg sestop nazaj v Dunjo ob barvah sončnega zahoda. Odlično doživetje v Zahodnih Julijcih.

Zelo lep krog... čestitke.

Čestitke,perfektno

Smo imeli, z izjemo sestopa z vrha,isto pot?

Hvala redbul & palček plezalček, res je bla mega tura.

Starko_zel ja najbrž smo se ravno mi nekajkrat srečali na poti, nazadnje na vrhu. Midva sva si za povratek izbrala še malo ovinka

Čestitke obema.
Leta teko, spomini ostanejo. Tura, ki se ti vtisne v dno duše.
Da pa srečaš na tej turi še koga, je velika redkost, oziroma zelo nenavadno , še kozorogi so le v zgornjem delu.

Kot zanimivost dodajam romantičen opis poti - citat iz vodnika Mašere.

V Julijskih Alpah je zahodna stena Montaža neprekosljiv pojem mogočnosti in gorskega veličastja!
Pogled na najvišjo steno v gorstvu te dobesedno potlači. Globoke grape, pokončni ostri stebri, ozke police nad silnimi prepadi, divji žlebovi te navdajo s strahospoštovanjem, obenem te pa neustavljivo vabijo v svoj skalni objem.

Težavnost: Via Dogna je neskončno lepa in neskončno dolga tura! Loti se je lahko le vrhunsko usposobljen in utrjen gornik. Že v spodnjem delu so vmesna mesta II, težavnostne stopnje.
Siva stena pa pomeni 300 metrov plezanja II.stopnje, ponekod celo za spoznanje več.
Markacij razen na samem začetku poti skoraj ni, orientacija je sila zapletena.
Via Dogna je veličastna tura, veliko doživetje, ki plemeniti duha in naredi življenje žlahtnejše in bogatejše(vse citirano iz vodnika Mašere).

Res veličastna tura v kvalitetni skali, po ozkih izpostavljenih policah. Stena pa ponekod spoštljivo pokončna in prepadna za plezanje brez varovanja. Narava pa divja v pravem pomenu besede.

Včeraj sva s kolegom izkoristila izjemno vreme in si privoščila Montaž iz Dunje. Prava poslastica sezone!

V spodnjem delu slediš logiki delno poraščene ali pa delno zašodrane izravnave med stenami zahodnih Montaževih stebrov in sotesko Clapadorio dokler pač gre. Na tistem mestu ni popolnoma očitno, da je treba levo, ker se zdi, da se boš zaletel v črno steno, a generalno proti njej, okoli nje in nad njo pomagajo rdeče packe. Potem je orientacija spet trivialna do "bivaka" Muschi, kjer tura postane še resnejša.

Midva sva za prehod na rampo izbrala levi beli pristop, ker se nama je zdelo s palicami na nahrbtniku preveč štorasto riniti po preduhu na desni - direktno od bivaka. Na levi strani je nekaj lepih skritih oprimkov, tako da gre brez problemov.

Rampo je vsak od naju plezal po svoje, gre praktično kjerkoli si zaželiš, do izhoda. Tu pa morda le ni nepomembna informacija, da skrajno levi prehodi vodijo na glavo, s katere gre do Belvedera samo s spustom po vrvi. Torej je idealnejše proti desni, a ne preveč desno. S travnate grede pred izhodom iz rampe namreč vodijo vsaj 4 poševne zajede. Jaz sem izbral drugo z desne, po kateri sva potem z enim manjšim ovinkom dosegla Belvedere tudi brez varovanja. Del je kar odprt, a nikjer ne preseže III stopnje.

Z Belvedera nisva šla proti novi rdeči packi po travi v levo, ker je potem težje, temveč direktbno navzgor - ker je res očitno (kot mi je namignil Dejan - hvala za to info!), da je tod lažje kasneje. Potem po desni strani zajede v levo ter skozi dimnik do lažjega sveta višje.

Od tam spet skoraj kjerkoli do Amalije, po njej do Suringarja in naprej skozi Findennegov ozebnik na vrh.

Samota, izjemno subtilni prehodi, razgledi lepi za znoret, naredijo skupaj to turo nepozabno. Da bi turo naredili v razumnem času, je treba plezat samostojno in sproščeno do III stopnje. Sicer se lahko zadeve kaj hitro zavlečejo.