Krnica - Veliki Rob - Kucelj

Za lenuhe je dovolj tudi samo do Velikega Roba . Prekrasni razgledi, lahka pot, ki jo bomo naslednjič zagotovo potegnili do Kuclja, le sonček se je skrival...

Ker smo se pred mesecem dni meglili, je bilo treba turo ponoviti tudi v lepem vremenu. V soboto smo se pozno popoldne odpravili proti kuclju. Lepo, z lepimi razgledi.

Po skoraj letu spet v teh koncih. Po isti poti, pozno popoldne, vreme pa ...kot letos...nepredvidljivo...sončno, potem grozeče sivo, grmljivo..par kaplic med potjo proti domu. lepa tura v naravni cvetličarni.

Na Kuclju je bilo danes prijetno pomladansko. Na poti, ki je že opisana, je veliko od vetra podrtega drevja, ki pa ga je večinoma lahko obiti. Menda je tako tudi na vseh ostalih pristopnih poteh.

Iz Krnice do V.Roba lepa snežna idila, le razgledi bolj slabi zaradi niske oblačnosti, pot ni zgažena, talnih markacij ni videti, le sem pa tja kako višje na drevesih, bojazni da zaideš skoraj ni........sneg se predira.....par slikc

Včerajšnji popoldanski potep od Velikega Roba do Kuclja in nazaj je bil ravno prav za prevetritev s svežim zrakom Trnovske planote in za uživanje v razkošnih razgledih. Oba vrha se ponašata z isto višino 1237 m. Od Velikega Roba do Kuclja se pot spušča in dviga in mimogrede naberemo nekaj višinskih metrov, kar sem pričela čutiti ob povratku. Pot je večinoma dobro označena, a mi je na poti do Kuclja kljub temu uspelo skreniti z nje. Po robu se je pot občasno izgubljala v travah, ko pa je zavila v gozd, s sledljivostjo ni bilo težav. Z gozda bi morala nadaljevati po južnem robu, pa me je dobro vidna pot po gozdu pripeljala do nove vlake, kjer nisem več vedela, kako naprej. Sprva sem nameravala desno proti vrhu, ki se je dvigal pred mano, in kjer sem v prsti videla tudi sled enega predhodnika. Pa sem se premislila, in se odpravila po vlaki navzdol. Le ta se je kmalu priključila ožji gozdni cesti, ki pripelje od gozdarske hiše, ki je više v gozdu, in se nadaljuje po stari poti do Vrtovina in Črnič. Po cesti od gozdarske hiše sem že šla pred leti, tako da sem pravilno nadaljevala desno navzdol in kmalu prišla do razpotja, kjer se priključi planinska pot od Velikega Roba. Kje sem zatavala, nisem uspela ugotoviti niti ob povratku, ko sem šla po pravi poti, ki poteka po južnih pobočjih Čavenskega grebena. Verjetno sem skrenila prav pod vrhom, kjer poteka nova vlaka. Planinska pot gre namreč pod tem vrhom z južne strani in tik pod vrhom obide tudi nekaj podrtega drevja, ki so ga spravljali na drugi strani.

Od razpotja se pot kmalu usmeri proti Kuclju. Spodnji del poti je bil manj zaraščen, kot sem ga imela v spominu, tako da s sledljivostjo in prehodnostjo ni bilo težav. Se mi je pa v gošči kmalu ustavilo srce ob bližnjem godrnjanju. Od hudega sem si začela žvižgati in jo urno ubrala naprej. Po izstopu iz grmovja sem ob vse lepših razgledih le lažje zadihala in ob občudovanju cvetja dosegla vrh Kuclja. Kljub strahu sem se vračala po isti poti, saj je pot po gozdni cesti preveč dolgočasna.

Dan sem zaključila na Kobilniku, vzpetinici nad Trnovim, kjer stoji spomenik z grobnico, posvečen 256 padlim borcem IX. Korpusa. Od spomenika se odpirajo razkošni razgledi od Alp do Jadrana. Tokrat so bili vrhovi Julijcev v meglicah, je pa morje žarelo vse do slovenske obale in Benetk.

1.11.2014 sem za krajši pohod ponovno izbrala V. Rob in Kucelj iz Krnice. Vzela sem si nekaj časa za raziskovanje, kje sem prejšnjikrat skrenila s poti in ugotovila, da sta obe poti označeni. Ena gre naravnost skozi gozd in se konča pri gozdni vlaki oz. slabši gozdni cesti, druga pa zavije desno in se prične spuščati po robu grebena.
Izbrala sem pot, ki gre naravnost in se poskušala na koncu vlake prebiti do vrha hriba. Naravnost na vrh zaradi podrtih dreves ni šlo, zato sem ga malo obšla po levi in kot sem že prejšnjikrat predvidevala, prišla na pot, ki gre po robu in kasneje zavije v gozd.
Ob obhodu vrha sem videla pod sabo ožjo gozdno cesto, ki pa ni tista, po kateri sem šla prejšnjikrat. Gozdna cesta ki vodi od gozdarske hiše je namreč še malo niže.
Ob povratku sem šla po tej cesti do prvega ovinka, na katerem se na desni čez posekana drevesa odpre pogled na Kucelj, na levi pa se strmo povzpne steza označena z zvezdo. V nadaljevanju sem opazila tudi nekaj zbledelih markacij. Po krajšem strmem vzponu sem prišla do slabše gozdne ceste, ki vodi do vrha hriba s podrtimi drevesi. Od nje se levo odcepi ožja makadamska cesta, ki sem jo pod sabo videla ob obhodu vrha. Nekoliko naprej se desno odcepi še ena pot, ki jo označuje zvezda. Nekaj korakov sem še sledila poti z zvezdo in se celo povzpela na vzpetinico nad njo, potem pa sem se vrnila na pot, ki gre naravnost in nato zavije levo, proti vrhu s podrtimi drevesi. Tako še vedno ne vem, kam vodi pot, označena z zvezdo (mogoče na Selovec), čeprav sem eno zvedo našla tudi na samem V. Robu.

V nedeljo, 16.8.2015, se je dovolj shladilo za obisk V. Roba in Kuclja. Temperatura je bila za hojo prav prijetna, vreme pa z vsakim korakom manj prijazno. Megla na Kuclju in kmalu za tem tudi dež, ki sem se mu ob povratku hotela izogniti po poti skozi gozd. Zaradi številnih gozdnih vlak sem že kmalu skrenila s prave poti in več kot 1,5 ure tavala po blatnih gozdnih cestah. Na koncu sem obupala in se vrnila do izhodišča ter nadaljevala po planinski poti, ki se vzpenja po robu. Tu sem imela že na poti z V. Roba nekaj težav, saj je bila pot na nekaj metrih kar precej zaraščena. Tudi pri podrtem drevju v gozdu je bilo treba poiskati prehode, saj se steza na nekaj korakih izgubi v podrasti in vejah podrtega drevja. Tudi tik pred priključkom na gozdno cesto oz. staro pot za Vrtovin si je bilo treba utreti pot skozi goščo. Lani ob tem času so bile poti zaradi mrzlega poletja veliko bolj shojene kot letos, ko vročina ni vabila na razgreta pobočja Čavenskega grebena.

Sobota je bila prav primeren dan za obisk Kuclja in Velikega Roba, le da sva si izbrala drugo izhodišče, še lepše.

Da ni bilo daljnih pogledov na morje in Julijce niti opazila nisem, saj sem o teh razgledih prebirala šele doma. Je bila pot že sama po sebi lepa, saj sva začela po Srednječavenski, ki bi ji lahko rekli kar kraljevska. Sva jo zapustila pri odcepu za Malo goro, nadaljevala proti Kuclju, kjer sva se ozirala nazaj na prehojeno pot in občudovala svet, ki se je odpiral naprej proti Velikemu robu. Povsod kraški svet, svet borovcev in brinja. Kaj bi iskal Julijce, ko je bilo pa že tam tako lepo.
Če si se enkrat povzpel na Kucelj, ne smeš da ne bi nadaljeval še naprej, saj te loči do V.Roba le slabo uro prijetne hoje, malo spusta in malo vzpona se pa izenači, saj sta vrhova iste višine.

Je bilo rečeno, da po teh vrhovih ni obiska, pa sem jih videla, ki so se vzpenjali na oba, pa saj ne bi bilo mogoče, da se glas o lepoti tega sveta ne bi razširil.
Sem prepričana, da niti ne bo dolgo, ko si bova ponovno zaželela pogledov s teh dveh čudovitih vrhov.

Že lani jeseni smo se odpravili na ta konec, da prehodimo to pot, vendar smo imeli smolo saj je bil ravno tisti dan relly iz Ajdovščine prek Predmeje in Cola tako da smo se potem iz Cola odpravili na Sinji vrh. Sem imel pa ves čas v mislih Veliki rob, potem je pa še @ločanka(hvala ti) tako lepo opisala pot, da je blo samo vprašanje časa kdaj grem gor. Začel sem pri kamnolomu in potem po Srednječavenski do odcepa za Malo goro, tam sem tudi jaz zavil desno in direkt gor do koče na Čavnu, tam pa po kavici naprej do Kuclja, iz Kuclja pa do Velikega roba. Nazaj pa spet do Kuclja z vrha pa potem namesto na Čaven do Male gor in od tam spodaj spet po Srednječavenski nazaj do izhodišča. Dan kot si ga nad Vipavo lahko samo želiš, sončno in brez vetra. Temu primeren je bil tudi obisk saj je bilo neverjetno veliko pohodnikov. Bo treba to turo ponoviti v juniju, ko bo polno rož.

Roman29, če samo enega s svojo objavo navdušiš, je bilo potem vsekakor vredno
Hvala, da deliš moje mnenje

Včeraj 2.4. 2019 dan pred spremembo vremena na slabše mi je bila ponujena tura po kateri še nikoli nisem šla. Iz Vitovelj na Čaven nad Krnico po Napoleonovi poti, ki so jo zgradili ruski ujetniki. Zanimiva pot. Sploh razgledna. Vrh Čavna sicer ne, ker je drevje na vrhu. Pot naprej po robu na Veliki Rob pa prav lepa . Polno cvetja na poti. Z Velikega Roba sva šla še do Kuclja in potem nazaj po isti poti, le da sva se spustila v Krnico in mimo Kopitnika na izhodišče. Kar 1250 višincev se je nabralo in 17 km hoje. Le enega pohodnika sva srečala na Velikem Robu.

17.12. 2021. Vitovlje - Kucelj- Veliki Rob in sestop na izhodišče. Ponavadi je vetrovno na Kuclju. Včeraj skoro mirno. In prijetno toplo na soncu. Nekaj snega je še ponekod na poti.

Včeraj iz Kamenj mimo Školja Sv. Pavla na Veliki rob (vmes še skok na Čaven 1186 m). Naprej na Kucelj in mimo Doma na Mali gori nazaj. Snega je kar nekaj, sploh v zavetrnih legah. Sicer toplo in prav nič vetrovno.

Predmeja (tuneli) - Veliki Rob (Srednječavenska pot) - nazaj preko Kuclja in mimo koče na Čavnu. Se je nabralo 17 prekrasnih kilometrov, čeprav je zjutraj zgledalo, da bo bolj slabo saj je na Colu še snežilo. Na srečo se je nebo nad Čavnom odprlo in naredil se je prekrasen dan. Res je malo pihalo vendar nič pretiranega, edino na Kuclju pa res prava vipavska burja. Srednječavenska pot je resnično prekrasna in kdor še bi bil na tem koncu mu sigurno ne bo žal, če jo obišče.

Danes sem na Velikem Robu zaman iskala žig, kaj ve kdo kje se žig nahaja? Hvala za odgovor

Ob vseh mojih obiskih ni imel nikoli žiga. Pa tudi v kakšni koči ga niso nikoli imeli.