Goriška Brda

Trcinka,
ena od pohodniških poti po Goriških brdih, se začne in konča pri gostilni Peternel. Vodi skozi Pristavo, se vzpne v Zagrad, preči vas Nozno, se pod Slapnikom spusti v dolino potoka z imenom Kožbanjšček ter po cesti popelje mimo Krčnika in Korit nazaj na izhodišče. Hoje je približno tri ure.
To nedeljo je vremenska napoved po Sloveniji kazala sivo podobo, zato sva se razgledov (raz)vajena raje napotila v med češnje, trse in oljke. Burja, ki nama je na odprtem z veseljem kuštrala lase , je bila tokrat najina sopotnica - ob njenih odmorih pa temperature kar visoke, saj se je kasneje v širšo scenografijo Trcinke vključilo še sonce. Letini briških češenj kaže dobro, za trto je napoved še prezgodnja, oljke pa tudi bodo..
Pot je dobro označena, nezahtevna, vodi skozi zanimive, manj znane kraje. Z ovinkom do vasi Kožbana, po kateri nosi ime prej omenjeni potok, sva se nehote izognila njegovim slikovitim koritom z imenom Krčnik. Bo pa na sporedu naslednjič

Poti po Brdih je kar 9, od 4 do 12 so dolge in vse označene res odlično. V vsakem razpotju je tudi na tleh oznaka kako zaviti in da se razblini vsak dvom, par 10 m po razpotju še rumena markacija potrdi pravo pot. Da o lepih razgledih na vsaekm koraku ne govorim. Pa sploh nisem iz tstih koncev. Tu je zloženka z vsemi potmi: https://www.brda.si/katalogi_in_prospekti/2013121113410733/Pohodne%20poti%20po%20Brdih/

Goriška Brda so tudi pozimi lepa, pa še gneče ni, ...

V bistvu sem bila vsaj jaz v Goriški Brdih včeraj prvič. Le enkrat na eni trgatvi, a takrat ogledov ni bilo. Le ena stvar me je resnično vlekla v ta konec in to že veliko let in sicer potok Kožbanjšček in njegove banjice, v zadnjem času je bilo pa slišati tudi o zanimivi soteski, ki se ji reče Krčnik. No, stolp Gonjače je bilo pa tudi potrebno videti, saj so ga eni v zadnjem času preizkusili že večkrat. Včeraj je pa malenkostno obstojala tudi nevarnost, da bi te burja z njega kar povlekla in bog ve kje odložila. Zato se pretirano dolgo gor nisva zadrževala, sva raje pohitela v avto na toplo. Je bilo pa kar potrebno stisniti zobe za šklocanje z aparatom, saj bi bilo res škoda brez teh spominov domov.

Kot vedno, so tudi tokrat pritegnili zasneženi vršaci Julijskih Alp, Karnijcev in tudi Dolomitov. Tam na obzorju so bili in ne moreš se upreti skušnjavi, da si jih ne bi vsaj malo približeval. Skoraj na vse strani so v pogledu zaključevali obrobje Goriški Brd. Krasno!

Solkan - Sabotin - Goriška Brda

Goriška Brda še nisva raziskovala, zato je ideja hitro padla na plodna tla. V bistvu sva hotela narediti le greben Sabotina, a se nama ni dalo vračati po isti poti. Tudi krog čez Plave in Sveto Goro sva že hodila, pa nama je bilo tokrat predaleč. Tako ni preostalo drugega, kot da se podava v nove kraje .

Štartala sva v Solkanu in se po Južni poti mimo Tita povzpela na Sabotinov greben, malo naprej pa še na najvišjo točko. Po kratkem obisku v domu sva nadaljevala grebensko pot v smeri Korade. Pot sva zapustila med lovsko kočo in Vrhovljami, spustila pa sva se levo proti Brestju. Od tu se je že dobro videla panorama Goriških Brd. Hribček pri hribčku in kup vasic ter cerkva. Vmes pa seveda vinograd pri vinogradu. Le briških češenj v začetku nisva nikjer zasledila .

Prehodila sva zaselek Figovico in se nekaj malega spustila v grapo, na nasprotni strani pa dosegla Kojsko. Tu sva že sledila Karnjuko, eno od tematskih poti Češnjevega cveta (tukaj). Po njej sva se tudi spustila vse do glavne ceste v dolini Soče in za zaselkom Podsabotin za kratek čas prešla mejo z Italijo. Želela sva namreč pogledati nov most čez Sočo, namenjenega kolesarjem in pohodnikom. Lep je, ni kaj in tudi okolica je vzorno urejena. Do izhodišča sva se vrnila tik ob Soči, ker je le ta imela nizek vodostaj. V nasprotnem primeru pa tega absolutno ne priporočam in je bolje ubrati malo daljšo pot skozi Solkan. Več podrobnosti sledi v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Solkan - železniška postaja) : 45.974951, 13.648453

Krasen potopis, kot vedno!

Čudovito potepanje sta opravila, tako kot vedno. Sem vama kar malo favš.
Želim vama še veliko takih.
Mateja, še vedno se spomnim tvojih sladkih dobrot pod Ojstrim vrhom.
Lp in varen korak izpod lepih Golte, Janez