Saj človek ne ve, ali bi opisal, kar je bilo opisano že neštetokrat, ali ne. A ker je čitanje dandanes vedno redkejše početje, kulturna omika občestva žalostno vene. In ne pozabimo, velepomembni udje tega občestva smo tudi turni smučarji. Jasno je, da brez vihtenja v črnilniku namočenega gosjega peresa na belem listu ne ostane kaj dosti, kar bi premamilo oko, da se izprehodi po stezicah velikih in malih črk, vejic, pik, podpičij, klicajev in drugih gramatičnih čudes na papir ali zaslon pribeležene misli. Pisava je namreč bazična osnova in fundamentalni temelj preštevilnih ved, filozofične misli, poetike, poezije, dramatike kot tudi vsakdanjega občevanja potom poštnih pisem, telegramov, razglednic in časnikov, ki se bavijo z razpečevanjem novic iz domačih logov in o inozemskih prigodah. Tudi postave, ki nam jih zapoveduje modra oblast, da neuke ljudske množice vedo, kaj je prav in kaj narobe, rabijo nemalo papirja in črnila. En lep egzempel tovrstnega početja nam v teh dneh ponuja sveži ameriški prezident, ko s teatralični parafami na grmadi dekretov po svoji pameti izboljšuje ne le življenje in delo ljudstva, ki ga je ustoličilo, ampak kar vesoljnega človeštva. Sodeč po ideološki orijentaciji prvega moža prve in velike dežele se je bati dekreta, da bo s carinami na suho robo udaril tudi po rodni grudi svoje lepe sopreproge, če bomo turni smučarji štepali več levih zavojev kot desnih.
In včeraj se je pisal osmi februar, vemo, Prešernov dan bi naj bil ta dan, ko se ima z vsem žitjem inu bitjem posvetiti kulturi in vsaj za en dan pozabiti na povampirjeni materijalizem, potrošniško mrzlico, influencerski debilizem in druge zablode napredka, kjer je človeškemu rodu, tej kroni stvarstva, jasno le še to, da mu ni nič več jasno, kam pot napredka gre. Na ta dan zato pozorno prisluhnemo učenim slavnostnim govornikom, ki z izbranimi, ušesom všečnimi in milo zvenečimi besedami, retoričnimi bravurami, vedo povedati kaj o silni veljavi kulture za slovenski rod, ki žnjo mogel je od nekdaj na tej grudi stati inu obstati. V tem duhu se na ta dan trudimo lepo gledati, lepo govoriti, se pražnje napraviti, počesati na prečko in početi take reči, ki vsaj malo ličijo na kulturno prosvetljenega smrtnika. Velja tudi za turnega smučarja. Na ta dan si res ne želimo biti po krivem obtoženi za neotesanca. Poleg brezplačnih obiskov hramov kulture morda v roke vzamemo kakšno čitanko, po možnosti lahkotnejše vsebine in čim tanjšo, in se spopademo z razbiranjem množice črk, prvin stavčne strukture, ki jih je pisec nagomilil vanjo zato, da bi čitavcu razodel, kar ve pisec in misli, da ne ve čitavec. Ker kultura v tem svojstvu povezuje in zbližuje ljudi, da se med seboj razumejo, občutijo in se imajo radi. Če pa čitanke nimamo, na zaslonu enkrat za spremembo namesto instantgrama, toktika ali fejstbuka poiščemo, kaj se je na njem spisalo, na primer, o smukoturi. Da branje z zaslona, še posebej dolgovezno, ne postane dolgočasno, poskrbijo priložene sličice srečnih in nasmejanih smukačev, čudovitih alpskih panoram in vijugastih podpisov v celcu.
Žal o današnjem skoku na Nad Šitom glavo ni kaj dolgoveziti in tudi omenjenih sličic ni veliko. V megli smo fiskulturno zakoračil navzgor in v difuzi kulturno smučali navzdol. Navkljub razmeram je bilo obiska nenormalno veliko, alpinistični tečaji, hrvaška GRS na turni smuki in nedeljski pohodniki. Začetni zavoji v kloži so bili opreznejši, po ca. 40. višincih spusta je prevladoval trd, nekoliko zvožen sneg, nad katerim se v tej zimi ni kaj pritoževati.
V difuzi smo se delali, da neizmerno uživamo, Jakob, Gregor in Miha.
