Soteska Ziljice / Orrido dello Slizza

Opis gore:
Soteska Ziljice (it. Orrido dello Slizza) je pribl. 700 m dolga slikovita soteska (nadmorska višina ob reki na najnižji točki ob severnem koncu je pribl. 675 m), ki jo je reka Ziljica (it. Slizza, nem. Gailitz) urezala na poti mimo Trbiža (it. Tarvisio), natančneje med območjem nekdanje trbiške osrednje železniške postaje “Tarvisio Centrale” nad levem in trbiškim zaselkom Zeleni gozd (it. Boscoverde) nad desnim bregom. Soteska, kjer je ponekod možen tudi ribolov in v poletnih mesecih kopanje, navdušuje s spektakularnimi navpičnimi stenami in s smaragdno barvo Ziljice.

Glede slovenskega imena je možnih več različic. Namesto “soteska” se včasih uporabljata tudi besedi “kanjon” ali “globel”. V nekaterih primerih je reka poimenovana tudi Mala Ziljica, zasledimo lahko tudi uporabo pridevnika “ziljski/-a”, npr. “Ziljska globel” na trojezični tabli ob izhodiščnem parkirišču, vendar ta pridevnik lahko zmotno asociira na reko Ziljo (nem. Gail) na avstrijskem Koroškem, v katero se Ziljica pri Podkloštru sicer izliva.

Soteska bi sama po sebi bila zelo težko dostopna, vendar je bila ob desnem bregu reke že leta 1874 urejena zelo slikovita pot, ponekod izklesana v skalo, drugod speljana po lesenih mostičkih (podobno kot v Blejskem Vintgarju). Pobudnik ureditve te poti je bil grof Carl von Arco-Zinneberg, čigar spomenik najdemo ob poti v soteski, žal pa dokončanja poti ni dočakal, ker je že leto prej umrl za kolero. Danes pot vzdržuje oddelek karabinjerjev za biodiverziteto oz. “Raggruppamento Carabinieri Biodiversità”.

Nad južnim delom soteske se pne nekdanji železniški most kot del danes opuščene železniške proge iz Trbiža proti Jesenicam, danes pa je po trasi te proge in tudi čez ta most speljana priljubljena kolesarska pot “Ciclovia Alpe Adria”. Vsekakor se splača stopiti še na ta most in si sotesko ogledati še iz “ptičje perspektive”, žal pa nekoliko moti visoka ograja na obeh straneh mosta. Z mosta se da videti tudi slikovit slap, s katerim se potok Rio Molino (nem. Mühlbach, slovensko ime bi lahko bilo Mlinščica) izliva v Ziljico ob južnem robu soteske. S poti skozi sotesko se slapa žal ne vidi, le ob nekem počivališču je možno priti do njegovega vrha.

Sotesko je možno obiskati po pribl. 1600 m dolgi krožni poti, ki se prične in konča na manjšem parkirišču ob ulici Via Bamberga nedaleč od današnje železniške postaje “Tarvisio Boscoverde”. Ker (še) ni predpisana, lahko pot prehodimo v katerikoli smeri, v različnih opisih sicer največkrat najdemo predloge za smer nasproti urinega kazalca, torej da se mimo razgledne točke s spomenikom avstrijskim vojakom iz napoleonskih vojn spustimo na severni konec soteske in jo zapustimo z vzponom, ki se konča poleg prej omenjenega mosta. Predvsem severni dostop je zelo vratolomen, speljan po skoraj navpičnem pobočju “slalomira” po številnih serpentinah z nadelanimi stopnicami, je pa celotna pot vsaj varovana z ograjo. Južni dostop je nekoliko lažji. Ne glede na vso zaščito je še vedno potrebna previdnost, obutev s primernimi nedrsečimi podplati je tako rekoč obvezna, kljub številnim zaščitnim mrežam pred padajočim kamenjem je priporočljiva tudi čelada. V spolzkih razmerah, npr. v primeru snega, ledu ali “zgolj” po dežju je obisk lahko zelo nevaren in zato odsvetovan.

Leta 2024 sta bila tako parkiranje kot vstop v sotesko še brezplačna.

Gore v okolici 0,5 1 1,5 2 3 4 5 6 8 10 15 20 30 km:

Spletne kamere v okolici 2 3 5 7 10 15 20 25 30 35 40 50 60 km:

Dobrač/Dobratsch, Erjavčeva koča na Vršiču, Florjanka/Florianca, Jezero Jasna, Koča na Gozdu, Korensko sedlo, Kranjska Gora, Kranjska Gora (Podkoren (vrtljiva kamera)), Kranjska Gora (Podkoren), Kranjska Gora (vrtljiva kamera), Log pod Mangartom, Log pod Mangartom (smučišče Encijan), Mangart, Mangartska planina, Mihov dom na Vršiču, Mojčin dom na Vitrancu, Peč - Tromeja, Planica, Poštarski dom na Vršiču, Poštarski dom na Vršiču (vrtljiva kamera), Predel, Rateče, Svete Višarje, Trbiž/Tarvisio, Zahomec / Monte Acomizza / Schönwipfel