Zadnjica - Koča na Doliču (pot Mire Marko Debelakove)
Izhodišče: Zadnjica (650 m)
Širina/Dolžina: | 46,3824°N 13,7604°E |
| |
Ime poti: pot Mire Marko Debelakove
Čas hoje: 6 h 45 min
Zahtevnost: zelo zahtevna označena pot
Višinska razlika: 1501 m
Višinska razlika po poti: 1700 m
Zemljevid: Trenta 1:25.000
Priporočena oprema (poletje): čelada
Priporočena oprema (zima): čelada, cepin, dereze
Ogledov: 8.766
| 3 osebam je objava všeč |
Dostop do izhodišča:
Iz Kranjske Gore se čez prelaz Vršič peljemo proti Bovcu ali obratno, a le do 50. serpentine vršiške oz. Ruske ceste (v bližini vasi Trenta). Tu zavijemo na stransko cesto, ob kateri nato pa nekaj 100 metrih parkiramo na parkirišču ob cesti.
Opis poti:
S parkirišča nadaljujemo po cesti, le ta pa nas mimo nekaj hiš (predvsem vikendi) v približno 15 minutah pripelje do mesta, kjer se cesta razcepi na dva dela (ob križišču je bilo nekoč parkirišče, danes pa je parkiranje prepovedano).
Nadaljujemo po spodnji desni cesti (po zgornji cesti prispemo do tovorne žičnice, ki pelje na Pogačnikov dom) v smeri Doliča, Luknje in Prehodavcev. Sprva zložni cesti, ki nas vodi čez razgledne travnike, višje pa skozi gozd, sledimo skoraj do njenega konca, oz. točneje do označenega razpotja, kjer se v desno odcepi markirana pešpot proti Prehodavcem (do sem potrebujemo približno 1 uro).
Z razpotja na predelu imenovanem Utro nadaljujemo desno (naravnost Luknja, Triglav in Dolič), kjer najprej prečimo deloma že porasla prodišča in nekaj hudournikov. Po nekajminutnem prečenju z nekaj krajšimi vzponi in spusti prispemo do začetka Zadnjiškega dola. Tu se pot prične zmerno vzpenjati po desni strani doline. Višje pot zavije še nekoliko bolj v desno, kjer nas prehodno popelje v gozd, nato pa se vrne v bolj kamnit svet. Pot naprej nas pripelje do studenčka, ob katerem se nahaja manjša klop, na kateri si lahko odpočijemo. V nadaljevanju se pot še nekaj časa zmerno do strmo vzpenja ter postopoma preide na melišča pod Zadnjiškim Ozebnikom. Ob pogledu na bližnja ostenja okoliških vrhov, se nato vzpnemo na sedlo Čez Dol, kjer se pot položi in razcepi na dva dela.
Na omenjenem razpotju nadaljujemo levo v smeri Zasavske koče na Prehodavcih (naravnost Trenta) ter se v nadaljevanju vzpnemo po poti, ki se nadaljuje čez precej strmo in mestoma izpostavljeno pobočje. Tej nekoliko ožji poti, nato sledimo do bližnjega razpotja, kjer se priključimo mulatjeri iz Trente.
(Če se nam zdi kratek nekoliko izpostavljen del prenevaren, lahko do omenjenega razpotja pridemo tudi po nekoliko daljši poti. V tem primeru na prejšnjem razpotju nadaljujemo naravnost v smeri Trente in nato nekoliko naprej levo v smeri Prehodavcev).
Na omenjenem razpotju nadaljujemo naravnost ter se v nadaljevanju vzpenjamo po široki mulatjeri, katera preči strma in prepadna pobočja. Med vzponom čez prepadno pobočje bomo na levi strani opazili manjšo "kapelico" (kip Marije z Jezusom).
V nadaljevanju postane pobočje po katerem poteka pot manj strmo ter vse bolj razgledno. Višje nas dobro ohranjena mulatjera vodi čez še nekoliko manj strmo pobočje Zelene grive, nad njo pa postane pobočje spet bolj strmo. Sledi nekaj krajših strmih delov, nato pa se pot in prav tako pobočje položita. Nekoliko nad neizrazito prelomnico prispemo na označeno razpotje, kjer nadaljujemo levo (desno Lepo oz. Veliko špičje - pot Stanka Kosa, naravnost Koča pri Triglavskih jezerih) proti bližnji Zasavski koči na Prehodavcih. Pot naprej nas vodi po širokem in razglednem grebenu, le ta pa nas mimo zimskega bivaka v nekaj minutah pripelje do Zasavske koče.
Od koče nadaljujemo proti severovzhodu in se sprva nekoliko spustimo. Pot nas nato pripelje do razpotja kjer desno vodi pot do pitne vode.
Tu se pot ponovno prične vzpenjati in preči pobočja nad Jezerom pod Vršacem. Pot se nato še nekoliko strmeje vzpne in nas pripelje na sedlo med Kanjavcem in Vodnikovim Vršacem.
S sedla se spustimo po pobočjih na vzhodni strani Vršaca in pot nas pripelje do začetka Kanjavčevih polic (pot Mire Marko Debelakove).
Na poti po policah so lahko tudi v poznem poletju še snežišča. V primeru snežišč je potrebna uporaba cepina in derez.
Pri prečenju po polici je potrebno še nekaj več pazljivosti, saj je na poti kar nekaj grušča, pot pa je tudi nekoliko manj zavarovana. Pot sicer ves čas preči izpostavljena pobočja proti vzhodu in se v prvem delu nekajkrat tudi rahlo spusti. Pot nato preči melišče na katerem so zaradi plazov pogosto tudi snežišča. V nadaljevanju pot še naprej preči izpostavljena pobočja proti vzhodu, pri tem pa preči kar nekaj grap in obide številne navpične stebre. S poti imamo sicer ves čas lep razgled na gore nad dolino Zadnjice, ki se nahaja globoko pod nami. Ko je police konec sledi še kratek vzpon do razpotja kjer se priključimo mulatjeri.
Nadaljujemo desno po mulatjeri in kmalu pridemo do razpotja v bližini Koče na Doliču.
Tu nadaljujemo desno (levo Triglav) in sledi le še kratek vzpon do koče.
Slike:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
56
57
58
59
60
61
62
63
64
65
66
67
68
69
70
71
72
73
74
75
76
77
78
79
80
81
82
83
84
85
86
87
88
89
90
91
92
93
94
95
96
97
98
99
100
101
102
103
104
105
106
107
108
109
110
111
112
113
114
Diskusija o izletu Zadnjica - Koča na Doliču (pot Mire Marko Debelakove)
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej
registrirati.