Becherhaus - Zuckerhütl (preko Wilder Pfaffa in V pobočja (II+/I-II))

Dostop do izhodišča:
Iz Ljubljane se zapeljemo po avtocesti mimo Salzburga v smeri proti Münchnu. V večnivojskem križišču Dreieck Inntal se usmerimo na cesto A93 v smeri Innsbruck/Kufstein/Brenner. Ob vrnitvi v Avstrijo nadaljujemo do razcepa z izvozom Innsbruck-Mitte. Tu ne zavijemo proti Innsbrucku, temveč nadaljujemo po avtocesti A13 v smeri proti prelazu Brenner. Z avtoceste zavijemo pri izvozu 10-Schönberg in udobni cesti po Stubajski dolini sledimo do krajev Neustift im Stubaital, središča Stubajske doline, in Volderau, kjer se še vedno široka asfaltna cesta prične nekoliko izraziteje vzpenjati v smeri Mutterbergalm in smučišča Stubaier Gletscher. Kmalu na levi zagledamo velik slapa Grawa in parkirišče pri istoimenski planini; tu je prvo izhodišče za vzpon proti Sulzenauhütte. Po nekaj minutah nadaljnje vožnje parkiramo na precej prostornem namenskem parkirišču, ki nam omogoča najlagodnejši pristop h koči, in kjer pri izhodišču opazimo veliko informativno tablo s poudarkom na vzponu k Sulzenauhütte.
Do koče Becherhaus sledimo poti, ki preči pod vrhom Wilder Freigerja (glej opis vzpona proti koči: http://www.hribi.net/izlet/parkirisce_sulzenauhutte_becherhaus_mimo_sulzenauhutte_in_preko_sedla_seescharte/51/3381/8129)

Alternativo ponuja vožnja skozi severno Italijo: v tem primeru se iz osrednje Slovenije po avtocesti A2 zapeljemo do enega izmed mejnih prehodov z Avstrijo in nadaljujemo pot do Lienza. Tu nadaljujemo po cesti 100 in se mimo prehoda Prato alla Drava zapeljemo v Italijo. V Italiji sledimo cesti SS49 vse do stičišča z avtocesto A22 v smeri proti prelazu Brenner. Za prelazom nadaljujemo v smeri proti Innsbrucku do izvoza Schönberg. Od tam nadaljujemo po zgoraj opisani smeri.

Do koče se je sicer moč hitreje povzpeti iz doline Ridnauntal v Italiji, vendar bi se bilo v tem primeru smotrno vrniti le po opisani poti, ki je v sestopu še zahtevnejša.

Opis poti:
Od koče se spustimo po grebenu, ki vodi proti Wilder Freigerju in naprej v Stubajsko dolino. Po nekaj minutah spusta po vklesanih stopnicah se ob vznožju vzpetine Becherfelsen usmerimo na levo na pot, ki ostro zavije navzdol proti ledeniku Übeltalferner. Pri strmem, a kratkem spustu do ledenika nam pomaga jeklenica in nekaj stop.
Pri robu ledenika se pripravimo na ledeniško prečenje v smeri dobro vidne Müller Hütte in vzhodnega grebena Wilder Pfaffa zahodno od nje; v megli je orientacija otežkočena.
V visoki sezoni nam bodo pri prečenju ledenika pomagale gazi, ki pa jih je praviloma več - bolje je, da ne zaidemo prenizko in sledimo sledem, ki jih občasno potrjujejo markirne palice. Ledenik je mestoma razpokan, vendar so luknje razvidne in praviloma označene.
Pod skalnato gmoto, ki gosti Müller Hütte, sprva zavijemo rahlo proti jugu, nato pa južno pod ostenjem veznega grebena med Wilder Freigerjem in Wilder Pfaffom prečimo do ugodnega prehoda na greben, ki se nahaja okoli 200 dolžinskih metrov zahodneje od najnižje grebenske točke. Do najugodnejšega pristopa na greben nas bodo praviloma usmerjale stopinje.

Na ustreznem mestu se preko krušljivega grušča strmo povznemo na grebensko rez in po njej nadaljujemo proti zahodu. Kolikor nismo pristopili prenizko, se bomo kmalu srečali z markacijami, ki nas bodo od tedaj neprekinjeno vodile do vrha. Opozorilo: do mesta, kjer se pojavijo oznake, je greben precej neugoden in izrazito krušljiv, zato je smotrno, da nanj ne pristopimo prezgodaj.
Po prehodu manjše vzpetine v grebenu se le-ta nekoliko spusti po dokaj krušljivem svetu, ki zahteva previden korak. Zatem se nekoliko razširi in ponudi precej privlačno plezanje I. stopnje z nekaj krajšimi mesti II. Takšna smer nas pripelje do s palico in/ali velikim možicem zaznamovanega mesta nekje na sredini smeri. Za njim se greben postavi precej bolj pokonci, skala pa je boljša.
Greben je v zgornjem delu zahtevnejši, na voljo pa nam je več sidrišč, ki omogočajo precej zanesljivo varovanje. Kmalu za prestopom kamnitih blokov na poti se znajdemo pred ključnim mestom: strmim, izpostavljenim, vendar kratkim skokom, ki doseže visoko II. stopnjo. Za njim nam edina konvencionalna varovala na poti - jeklenica in stope - pomagajo preko nagnjene plošče. Do vrha sledi manj zahtevno, vendar mestoma zračno poplezavanje po in južno od grebenske rezi. Vzpon po grebenu praviloma zahteva 1-1,30 h.

Z Wilder Pfaffa se po lahko prehodnem pobočju spustimo proti (severo)zahodu. Po kratkem položnem ledeniškem prečenju nas skromna stezica povede preko v visoki sezoni praviloma kopne strmine do najnižje točke med Wilder Pfaffom in Zuckerhütlom, sedla Pfaffensattel (nezahtevno, vendar krušljivo).
Malo nad sedlom se nam pridruži ledeniška pot (gaz), ki kot trasa običajne poti na Zuckerhütl in Wilder Pfaff do sem pripelje z zahoda. S sedla se desno od prepadnega roba v nekaj minutah povzpnemo do vznožja skalnate vršne zgradbe Zuckerhütla. Tu je pred zahtevnim zaključnim vzponom smiselno odložiti nahrbtnik.

Vzpon preko vzhodnega pročelja Zuckerhütla je kratek, a spričo prepadnega krušljivega terena izpostavljen naravnim spremembam in objektivno precej nevaren, kar še posebej velja v primeru, da se nad nami vzpenjajo drugi pohodniki. Optimalen potek poti je sicer nekoliko odvisen od vladajočih razmer, četudi nam za orientacijo služijo posamezne markacije in svedrovci, ki omogočajo varovanje na kočljivih mestih.
Z vznožja skalnatega pobočja se sprva dvignemo preko nestabilnega skrotja, nato pa prečimo nekoliko proti jugu. Po krajšem izpostavljenem prečenju ob primernem prehodu splezamo do nekoliko položnejšega terena pod vrhom. Sledeč oznakam in sidriščem se vzpnemo preko strmega praga ter se preko lažje prehodnega vršnega sveta vzpnemo na malo prostoren, a zelo razgleden vrh z velikim križem.

Vzhodni greben Wilder Pfaffa je lažja, kratka in precej priljubljena plezalna smer. Plezanje je večinoma I. stopnje z nekaj mesti II; greben razen na posameznih delih ni pretirano zračen, je pa mestoma precej krušljiv, zato zahteva neprestano koncentracijo in previden korak. Na najtežjih mestih dobro opremljena smer omogoča ustrezno varovanje, preko neugodne nagnjene plošče pa nam pomaga tudi nekaj metrov jeklenice.
Zaključni vzpon na Zuckerhütl je kratko, a potencialno precej kočljivo dejanje, kar še posebej velja ob natrpanih dneh. Plezanje ne preseže II. stopnje, vendar je pot mestoma prepadna, skala pa zelo krušljiva. Zuckerhütl je sicer tudi najvišja točka priljubljene obhodnice "7 summits of Stubai".
Manj izkušenim priporočam varovanje z vrvjo oziroma spremstvo gorskega vodnika.

Kolikor smo do Becherhaus pristopili iz Stubajske doline v Avstriji, za vrnitev priporočam veliko lažjo in krajšo pot, ki se z vznožja Zuckerhütla spusti proti Pfaffensattlu in preči ledenik Sulzenauferner proti zahodu, kasneje pa se spusti proti prelazu Fernaujoch. Od tam lahko nadaljujemo pot proti žičnici Schaufeljochbahn in se z njo spustimo do spodnje postaje žičnice pri Mutterbergalm, ali pa do slednje sestopimo peš preko smučišča "Stubaier Gletscher" in mimo Dresdner Hütte. Od spodnje postaje žičnice nas do izhodišča čaka še kakšne pol ure spusta po prijetni gozdni poti.

Ob poti: Wilder Pfaff (3456m)

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti