Kraljev hrib - Gradišče (Velika planina) (čez Sivnik in Rigelj)

Dostop do izhodišča:
Najprej se zapeljemo v Kamnik, nato pa z vožnjo nadaljujemo v smeri Kamniške Bistrice in žičnice na Veliko planino. V Stahovici nadaljujemo levo (smer Kamniška Bistrica in žičnica Velika planina) in zmerno vzpenjajoči cesti, nato sledimo do velikega parkirišča v bližini spodnje postaje žičnice na Veliko planino (parkirišče se nahaja na desni strani ceste).

Opis poti:
Ta pot ni bližnjica po kateri bi se valile trume romarjev. Ravno nasprotno. Naredi kakšen ovinek več kot bi bilo potrebno, na njej pa boste srečali več gamsov kot ljudi.
Parkiramo pri spodnji postaji žičnice in jo mahnemo po makadamu proti Kraljevemu hribu. Pri transformatorju zavijemo desno na široko gozdno cesto, ki jo zapustimo pri lovski krmilnici in opazovalnici. Do tu bi se najbolj sitni lahko pripeljali z avtom, tudi parkirati se da. Nadaljujemo po novi, toda precej slabši gozdni cesti, ki se brez opozorila konča pred Šimnovim plazom. Od tu naprej gre dobro uhojena steza in na prvo razpotje naletimo šele po pol ure. Sredi bukovega gozda moramo biti pozorni na prav posebno bukev, na kateri sta narisani puščici za levo in desno in še cel kup vrezanih grafitov. Levo gre hitra pot na Rigelj, mi pa gremo po desni stezi, ki je opazno manj uhojena, kot ta po kateri smo prišli, toda z lahkoto sledljiva in nezahtevna.
Naslednje razpotje je pri lovski koči Sivnik, ki je ne moremo zgrešiti. Koča je videla že precej lepše čase in je danes praktično že ruševina. Steza po kateri smo prišli se nadaljuje naravnost mimo koče, mi pa zavijemo na slabo uhojeno lovsko stezo, ki se takoj za kočo začne v položnih ključih dvigati ob neizrazitem grebenu Sivnika. Celo vajeno oko si mora vzeti čas, da ogleda stezico. Toda ko se oko privadi teme se tudi takšne steze in kmalu je ni več težko slediti.
Ravno ko se naveličamo gozda pridemo na jaso. Ta je precej strma in poleti se v visoki travi stezica praktično ne vidi. Samo čutimo jo pod podplati. Na jaso vstopimo spodaj levo in jo po nekaj serpentinah na koncu zapustimo zgoraj desno. Sledi nekaj gozda in nova jasa, ki jo samo prečimo. Zapustimo jo malo višje ob neki skali. Od tod se že vidi naslednji travnik. Do njega pridemo mimo ogromne skale, ki ima luknjo kjer se nabira voda – kropilnik.
To kar je pred nami ni navadna jasa ampak je prava majhna dolina, ki se strmo dviga prav proti vrhu Velike planine. Prav sredi nje je razpotje, ki je tako slabo označeno, da ga še Google ne najde. Da ne bi bilo preveč enostavno se steza ne razcepi samo na dva kraka ampak na tri. Prišli smo po stezi, ki vstopa na travnik levo spodaj, gledano navzgor, zapustili pa jo bomo levo zgoraj. Drugi dve stezi zapuščata travnik na sredini desno in zgoraj desno. Saj ni panike, še vedno smo na spodobni lovski stezi, to je še daleč od brezpotja. Toda kdor ne ve za to razpotje, ga težko opazi in noge ga odnesejo po eni od stezic, ne da bi človek sploh vedel, da je imel izbiro.
Ko na grebenu zapustimo planjavo se steza nepričakovano obrne navzdol. Marsikdo bo razočaran, ker se je maloprej že skoraj videl rob planine, sedaj pa gre steza malo dol pa malo gor pa malo več dol... Je pač tako, da lovcem ni glavna skrb kako čim hitreje priti na vrh. Zato pa se nam steza na nekaj mestih oddolži z lepim razgledom, redko rožo ali divjo živaljo, ki ne vidi vsak dan planinca.
Na naslednjem križišču se pridružimo stezi, ki pelje naravnost na Rigelj. Po njej bi prišli, če bi pri tisti popisani bukvi zavili levo. Razpotje je na grebenu katerega podaljšek je razglednik. Če hočemo na njega moramo mimo orjaškega mravljišča, ki se je tako razbohotil, da je zaradi njega potreben pravi obvoz. Ampak nam sploh ni treba na razglednik, saj nam lepega razgleda že prej ni nihče skrival. Pomembno je, da ne zavijemo levo navzdol ampak desno strmo navzgor. Kmalu bomo prišli do meje Velike planine. Njeni pašniki so povsod okrog in okrog ograjeni s kovinsko ograjo, redko z leseno ali kamnito. Tam kjer jo prečka steza so praviloma lepa kovinska vrata, ki jih je poleti potrebno zapirati. Samo steza čez Rigelj se mora brez vrat prebiti skozi barikado iz suhih vej.
Na planini se steza hitro razcepi in razgubi, saj so pašniki ena sama široka steza in je precej vseeno kje hodimo. Da pridemo na vrh se moramo držati čimbolj desno, skozi Družinski Ror do Zelenega roba, od tam pa najbolje kar pod sedežnico do Gradišča.

Ob poti: Lovska koča Sivnik (975m), Rigelj (1400m), Zeleni rob (1550m)

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti, panorama, vpisna knjiga