Izhodišče: Lengar (699 m)
| Širina/Dolžina: | 46,4795°N 13,8696°E |
| |
Čas hoje: 3 h
Zahtevnost: delno zahtevna neoznačena pot, lahko brezpotje
Višinska razlika: 1000 m
Višinska razlika po poti: 1000 m
Zemljevid: Kranjska Gora 1:30.000
Priporočena oprema (poletje):
Priporočena oprema (zima): cepin, dereze
Ogledov: 11.570
 | 1 osebi je objava všeč |
Dostop do izhodišča:
Iz Kranjske Gore se peljemo proti Jesenicam. Že kmalu za vasjo Gozd - Martuljek, pa bomo na desni strani opazili star železniški most (danes kolesarska steza) in ob njem urejeno parkirišče.
Če pridemo iz smeri Jesenic, ne moremo priti na omenjeno izhodišče, saj ne smemo zaviti levo. Zato se moramo prav tako zapeljati do Gozd - Martuljka (lahko tudi nekoliko prej) tam obrnemo in se nato peljemo v smeri Jesenic. Naprej sledi zgornjemu opisu.
Opis poti:
S parkirišča stopimo na kolesarsko stezo, prečimo železniški most in nato v križišču nadaljujemo desno. Po nekaj korakih hoje po makadamski cesti, bomo prišli do križišča pri tabli TNP. Tu nadaljujemo desno po slabši gozdni cesti, ki nas po nekaj minutah hoje pripelje do mogočnega hudournika. Prečimo hudournik, nato pa stopimo v kratek pas gozda, kjer spet izsledimo gozdno cesto. Cesti sledimo nekaj 10 korakov, nato pa nas ta pripelje do drugega hudournika. Tu se cesta dokončno konča, mi pa se usmerimo rahlo levo čez obsežna prodišča, tako da hodimo ob desnem robu hudournika (gledano od spodaj navzgor). Po nekaj minutah hoje, bomo na desni strani hudournika opazili gozdno stezico (na začetku poti je običajno možic), ki se sprva vzpne ob hudourniku, nato pa zavije v desno. Naprej se vzpenjamo po široki in lepo sledljivi lovski poti, ki nas po krajšem vzponu pripelje do manjšega razgledišča.
Tu pot zavije nekoliko v desno in se naprej v rahlem vzponu prečno vzpenja. Po nekaj minutah prečenja, pridemo na deloma označeno razpotje, kjer nadaljujemo naravnost po spodnji poti (ostro desno planina Zaprete in Ingotova brunarica), ki le nekaj korakov naprej preči strm in za zdrs nevaren hudournik. Ko prekoračimo omenjeni hudournik, se pot vse bolj približuje Belemu potoku. Med nadaljnjim vzponom vse bolj slišimo bučanje slapov Belega potoka (Skočniki), katerim se nekoliko višje povsem približamo (če stopimo nekaj metrov s poti v levo lahko tudi opazimo dva slapova, ki strmo padata v zaporedna tolmuna - nevarnost zdrsa!). Le nekoliko naprej pa nas pot pripelje nad Skočnike, tako da si lahko zgornji slap ogledamo tudi z njegovega ustja.
Tu pot zavije ostro desno mimo stare klopi in se naprej prične zmerno vzpenjati skozi gozd. Dobro sledljivi lovski poti sledimo še približno 20 minut, nato pa le to zapustimo in vzpon nadaljujemo levo po lažjem brezpotnem svetu. Med vzponom po brezpotnem svetu, bomo sem ter tja opazili slabše uhojeno stezico in nekaj manjših možicev. Višje nas "pot" pripelje do manjših melišč, kjer le ta postane nekoliko lažje sledljiva. Naprej se strmo vzpnemo čez omenjeno melišče, nato pa preidemo v pas grmičevja, kjer je pot lepo sledljiva, ne pa tudi prehodna. Ko se prebijemo skozi pas grmičevja ponovno stopimo na melišče, mi pa mu sledimo do manjšega sedelca, kjer je neoznačeno razpotje. Nadaljujemo desno (levo razgledna točka na ostenja Martuljških gora - 20 minut, naravnost navzdol krnica Za Akom) in po nezahtevni grebenski poti v nekaj minutah nadaljnje hoje prispemo na vrh Rutarskega Vršiča.
Slike:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
Diskusija o izletu Lengar - Rutarski Vršič
|
| darh14. 07. 2010 |
Opisani poti smo konec junija sledili do Skočnikov. Na žalost je del poti zaradi gozdnih del močno uničen - nekje med pogledom na Karavanke in prečkanjem jase na zgornjih slikah. Poleg tega je začetek gozdne poti ob strugi precej spremenjen in ga po tu objavljeni sliki ne bi uspeli prepoznati. Podrobnejši opis naše poti najdete tule.
|
|
|
|
| tomaž branc18. 09. 2012 |
Ko boste naslednjič obiskali Skočnike, ne spreglejte okoli 35 metrov visokega najvišjega slapa, ki nastane iz tistega "še enega izvira" pred lovsko kočo. Samo nekaj deset metrov se je potrebno spustiti po gozdu po rahlo vidni stezici in pogledati za rob - previdno! Brez dvoma eden najlepših slovenskih slapov!
|
|
|
|
| ljubitelj gora2. 06. 2013 |
V tem opisu ni opisana pot do lovske koče in slapu, le to se nahaja na levi strani skočnikov, nad njimi sem prečil in se nato povzpel po neoznačeni stezi do lovske koče, še naprej je PP pot, ampak kam pelje ne vem, od lovske koče sem se malo vrnil, nato pa ob skočnikov spustil do mesta, kjer se odpre pogled na en najlepših slapov, v mokrem nevarnost zdrsa pa tud pogled je precej globok. Spustil sem se potem po svoje, da nisem ravno hodil nazaj gor, v bistvo se najdejo na neopisanih poteh razne lovske stezice, možici, poti....Pot višje slika recimo 30 še bolj desno sem šel po eni stezici, bolj trava. Kakorkoli že tole sem napisal, če sem že tam hodil. Te slike so še pred močnimi nalivi, poplavami, Kako sem prišel do avta GM po levi strani Save Dolinke, vmes se skor do kolena udrem v blatu, steza je vidna, gozdna pot, na koncu pa je potrebno prečit vodo in še kakšno minuto in sem sklenil krog.
|
|
|
|
| Edina6. 07. 2014 |
Včeraj na RV po omenjeni poti, vendar v zgornjem delu drugače, čeprav sem ves čas hodila po poti ali sledila možicem. Na novo podrtega drevja tukaj ni. Pri spustu v Za Ak pa se je stari podrtiji pridružilo še nekaj novih podrtih dreves. Na obeh straneh pa prehodnost ni vprašljiva, paziti je le treba, da pri obhodih ne zgrešimo nadaljevanja poti. Nekaj vtisov je tukaj http://stezeinsledi.blogspot.com/2014/07/takoj-po-rojstvu-se-prekucnejo-v-brezno.html pa srečno na potkah.
|
|
|
|
| heinz10. 07. 2016 |
Ker na delu poti kjer naj bi po zgornjem opisu (zadnji odstavek) človek zapustil lovsko pot in skrenil levo na brezpotje ni oprijemljive orientacijske točke razen omenjenih 20 minut od klopce pri Skočnikih, sem po poti nadaljeval vse do vrha. Naj povem da je pod vrhom teren precej strm in zato zahteva nekaj poplezavanja po skrotovju in strmih travah. (nevarnost zdrsa) Pot se izgublja, kar naj bi pomenilo zahtevno brezpotje!
Vračal sem se po opisani varianti. Točka kjer naj bi zapustili pot in skrenili v levo se nahaja nekaj metrov za lesenim koritom za vodo s klopcami. Ta se nahaja kar nekaj več kot pa 20 minut od klopce pri Skočnikih. Na tem predelu gozda vse do melišč ni skoraj nobenega možica, pa tudi ostankov "poti" ni zaznati zato predlagam, da se od tu dalje usmerjamo rahlo v levo, ter se obenem zmerno vzpenjamo po neizrazitem gozdnem rebru ob dolinici na levi, vse dokler rahlo levo nad horizontom ne opazimo melišča. Dalje ni orientacijskih težav.
|
|
|
|
| suhy18. 11. 2018 |
Čudovit jesenski izlet. Od železniškega mosta po dolini Belega potoka gor, Za Akom dol, ogled slapa 2 in ob Savi nazaj do železniškega mostu. 
|
|
|
|
| Batistuta16. 08. 2020 |
Vsi opisi poti v dolini Belega potoka in dostop na Rutarski Vršič so naravnost katastrofalni. Danes sem napravil krožno turo, se vmes veliko izgubljal, hodil na pamet itd. Na koncu sem prišel na cilj in tudi varno sestopil. Problem je v tem, da so steze na zemljevidu PZ vrisane napačno, ter da je ogromno stez in opuščenih gozdarskih vlak, ki te zavajajo. Na stezah je ogromno podrtih dreves, včasih tudi podrto celo pobočje, tako da je nemogoče slediti poti. Z veliko kondicije, potrpljenja in volje do hoje na pamet, je možno priti do vrha. Za tiste, ki ne ljubite izgubljanja in orientacije, priporočam pot iz Za Aka, ki je lažje sledljiva, postavljeni so možici, nekaj pa sem jih postavil danes tudi sam. Rutarski Vršič ima dejansko dva vrhova, ne vem, kateri je višji. Na nobenem danes nisem mogel najti vpisne skrinjice, mogoče jo je odnesel svizec. 
|
|
|
|
| djimuzl17. 08. 2020 |
Glede na to, da so opisi za poti na teh straneh "fiksni" - tale je nastal najmanj deset let nazaj; prvi podani komentar na to pot je iz julija 2010), je povsem jasno, da je od časa, ko je komentar nastal, na poti lahko prišlo do veliko sprememb - še posebej, če gre za pot, ki ni vzdrževana v smislu markiranih planinskih poti. Ravno zato je tu podana možnost komentiranja in "posodabljanja" informacij o trenutnih razmerah na poteh. Bolj "katastrofičen" je tvoj komentar, saj za težave pri orientaciji najprej krivi slabe opise, to pa utemelji v slabem kartografiranju in gozdnih delih.. Kako torej?  Vpisne skrinjice ali svizcev pa tam nikoli ni bilo. 
|
|
|
|
| Pastirica17. 08. 2020 |
5. in 10. julija letos je vpisna skrinjica bila,tam sem tudi zasledila poimenovanje Rutarški Vršič.
|
|
|
|
| JusAvgustin17. 08. 2020 |
Rutarski Vršič je samostojen vrh na katerem se nahaja vpisna skrinjica. Pot mimo lovskega štanta je čisto lepo sledljiva in nekomu ki ima vsaj malo čuta za orientacijo ne predstavlja problema.
|
|
|
|
| Jusk18. 08. 2020 |
Jaz sem lani šel tako naključno po tej poti,sem bral o njej in se odločil da grem pogledat.,na začetku je bila lepo sledljiva pot,višje pa mimo nekaj podrtih dreves,iskanje nadaljevanja..ampak na vrh sem prilezel nazaj dol pa sem zgrešil in sem šel po brezpotju dol po pobočju dokler nisem našel te poti ki me je pripeljala do tiste poti ko sem šel gor..veliko neoznačenih poti tam gor hočem reči..
|
|
|
|
| ppegan19. 08. 2020 |
Jst sem šla na Rutarski Vršič mimo Skočnikov prvič s poznavalcem, tako da je blo simpl. Drugič sem peljala kolegico, tretjič pa starša. Ob tretjem obisku je bilo po vetrolomu polno podrtega drevja, dejansko celo pobočje, kot piše predhodnik, tako da je bil prehod in iskanje poti kar otežen. Ker pa sem približno vedela, kje pot gre in v katero smer je treba, nismo imeli večjih težav. Še najbolj smo se namatrali s prehodi čez, pod in mimo dreves. Sestopili smo nato za Ak, kjer je pot lepo sledljiva in omožičena.
|
|
|
|
| Pastirica19. 08. 2020 |
Sama sem opise dobila tukaj in GPS sled s te strani, potem je pa ratalo to, malo za tem pa še to. Nekaj iskanja je obakrat bilo ampak je bilo vredno. Samotni in odmaknjeni predeli.
|
|
|
|
| Jusk19. 08. 2020 |
Ko sem bil jaz lani tukaj,sploh ne vem po kateri poti sem šel,ni bila ta v opisu,sicer začetek isti,ampak kasneje pa po neki drugi poti,vem da nisem šel mimo skočnikov,pač bila je še ena neoznačena pot,vmes jo je bilo treba kar malo iskati,tudi podrtega drevja na poti veliko..tik pred vrhom pa naravnost gor po strmih travah..razgled z vrha pa res fajn,meglice so bile po dolini
|
|
|
|
| ppegan20. 08. 2020 |
@Jusk, po opisanem si šel mimo Skočnikov, samo našel jih nisi  Nekaj časa si verjetno hodil nad potokom, za najvišji slap Skočnikov moraš pa itak mal s poti zavit, da ga najdeš
|
|
|
|
| Jusk20. 08. 2020 |
Tudi to je možno ja
|
|
|
|
| JusAvgustin21. 08. 2020 |
Lahko greš po levi strani struge mimo Katarze in Stiriofobije in se prebiješ skozi rušje do V Skočnikov. Sestopiš po lovski mimo lovskega štanta.
|
|
|
|
| Majdag22. 08. 2020 |
Ko sva šli midve s sestro ( blog zgoraj), sva hodili po opisu poti. Res bo tri leta od tega, ampak nisva imeli težav. Stezice pa so po lovskih potkah večinoma nekaj časa vidne, pa jih spet ni. V temu je čar. Le tisti možic levo, pri skočnikih je malo begal..
|
|
|
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej
registrirati.