Oberissalm - Innere Sommerwand (pristop preko Sommerwandskega ledenika)

Dostop do izhodišča:
Iz Ljubljane se zapeljemo po avtocesti mimo Salzburga v smeri proti Münchnu. V večnivojskem križišču Dreieck Inntal se usmerimo na cesto A93 v smeri Innsbruck/Kufstein/Brenner. Ob vrnitvi v Avstrijo nadaljujemo do razcepa z izvozom Innsbruck-Mitte. Tu ne zavijemo proti Innsbrucku, temveč nadaljujemo po avtocesti A13 v smeri proti prelazu Brenner. Z avtoceste zavijemo pri izvozu 10-Schönberg in udobni cesti po Stubajski dolini sledimo do kraja Neustift im Stubaital, kjer na krožišču sred mesteca izberemo prvi izvoz in vzpenjajoči se cesti sledimo do vasice Milders. V Mildersu sledimo cesti Mühlenweg in smerokazom za Oberissalm. Do planine nas čaka cca. 8 km vedno ožje asfaltne ceste, po kateri se pogosto sprehaja živina, zato je potrebno v predvideni čas vožnje vračunati morebitno čakanje prehoda. Na planini Oberiss parkiramo na urejenem parkirišču, kjer parkirnina znaša 5 evrov na dan.

Alternativo ponuja vožnja skozi severno Italijo: v tem primeru se iz osrednje Slovenije po avtocesti A2 zapeljemo do enega izmed mejnih prehodov z Avstrijo in nadaljujemo pot do Lienza. Tu nadaljujemo po cesti 100 in se mimo prehoda Prato alla Drava zapeljemo v Italijo. V Italiji sledimo cesti SS49 vse do stičišča z avtocesto A22 v smeri proti prelazu Brenner. Za prelazom nadaljujemo v smeri proti Innsbrucku do izvoza Schönberg. Od tam nadaljujemo po zgoraj opisani smeri.

Opis poti:
Na planini se pri smerokazu nad parkiriščem usmerimo na široko makadamsko cesto, ki nas v nekaj minutah pretežno vodoravne hoje proti jugozahodu pripelje do dobro označenega odcepa ožje steze, ki nas ob lepih razgledih na vzhodni del Alpeinskega pogorja in planino Oberiss pod nami v okljukih razmeroma zložno vodi skozi redek visokogorski gozd. Nekoliko višje preidemo na travnata z visokogorskim alpskim rastjem ob robu zgornjega dela doline Obergbacha, strmina pa ob lepih pogledih proti koči Franza Senna in Vordere Sommerwandu nad njo zlagoma pojenja. Po prijetni in razgledni stezi, ki ji sledimo v zadnjem delu poti do koče, se mimo planšarije na planini Alpeiner po privlačni vodnati pokrajini v dobrih petnajstih minutah povzpnemo do priljubljene Franz-Senn-Hütte; od izhodišča je do koče približno ura in pol hoje.

Pri koči zasledimo smerokaz, ki nas odločno usmeri proti jugu po poti, ki vodi k Sommerwandskemu ledeniku, Vordere in Innere Sommerwandu. Sprva precej lagodna pot se vije preko travnatega pobočja in nekoliko višje poteka vzporedno s hudournikom, spočetim na Sommerwandskemu ledeniku. Preko delno kamnitega roba se približamo severnemu grebenu Sommerwandov in pot nadaljujemo po kamnitem svetu pod vzhodnim pobočjem Vordere Sommerwanda. Po približno uri hoje od koče naletimo na razpotje: po označeni poti, ki zavije ostro desno proti pobočju Vordere Sommerwanda, se lahko v dobrih 20 minutah povzpnemo na najnižjo poimenovano vzpetino grebena Sommerwandov, steza proti Sommerwandskemu ledeniku pa se nadaljuje naravnost v smeri proti jugu; na tem mestu pot z izjemo kakšnega ostarelega in zbledelega primerka ni več markirana, v pomoč pri orientaciji pa so nam do dna ledenika smelo postavljeni možici.
Nekaj časa še razmeroma položno prečimo pod grebenom Sommerwandov, nato pa se po krajšem vzponu spustimo proti dnu ledeniške dolinice. Sledeč številnim možicem po kamnitem svetu prečimo mimo (poleti presahlega) ledeniškega jezera do roba zahodnega dela Sommerwandskega ledenika. Pozor: preko zahodnega dela ledenika v smeri proti Kräulschartu praviloma vodi jasno razvidna gaz, v tem predelu pa naj ne bi bilo ledeniških razpok; tega ni moč brezprizivno trditi za vzhodni del ledenika pod Knotenspitzami, zato se držimo preverjenega terena.
V bližini najnižje točke dolinice pod Sommerwandi se možici ob robu snežišča nekoliko porazgubijo, mi pa se ozrimo proti naslednjemu cilju: oazi ploskega skalovja sredi ledenika, nad katero bomo lahko zasledili razvidne stopinje v snegu, ki nas bodo popeljale pod sedlo Kräulscharte. V izogib zahtevnejšemu plezanju preko pečine po snegu desno od skalovja prečimo do lažje prehodnega terena, kjer se povzpnemo do skalovja. Med razmeroma ostrim kamenjem skalnatega pasu je moč ponovno zaslediti možice, ki nas zanesljivo pripeljejo do roba kontinuiranega ledenika. Tu se ozrimo navzgor proti očitnemu sedlu nad zahodnim delom Sommerwandskega ledenika; poleti in jeseni nam bodo pot do njega najbrž olajšale sledi v sledi, sicer pa zmerno strm ledenik prečimo proti jugozahodu. Tik pod sedlom, ko se nam odpre lep pogled proti vrhu Innere Sommerwanda na desni, se strmina poveča; v poledenelem snegu je tu zimska oprema več kot dobrodošla.
Zahtevnost vstopa v razčlenjeno steno pod sedlom Kräulscharte je odvisna od letnega časa oz. vremenskih pogojev: najlažje je pozimi in pomladi, poleti in jeseni pa moramo do napete vrvi, ki nam olajša vzpon čez steno, preplezati nekaj neugodnih skal. Z dobrodošlo pomočjo od zgoraj pritrjene vrvi in nekaj stop pri vrhu se povzpnemo preko zmerno strme stene; brez pomoči vrvi bi plezali konkretno II. stopnjo. Na sedlu, ki povezuje grebena Sommerwandov in Kräulspitz, se usmerimo desno (zahodno) in se po dokaj širokem grebenu povzpnemo do naravnega prehoda med velikimi nazobčanimi skalami.
Na tem mestu imamo dve možnosti: do vrha se lahko prebijemo preko zahodnega ali vzhodnega pobočja pod grebenom gore. Bistveno varnejša in ugodnejša je slednja ("desna") izbira, saj se je moč na vzhodni strani gore razmeroma enostavno pustiti voditi sledovom predhodnikov, najustreznejšo smer pristopa pa nam kažejo tudi svedrovci, ki se pojavljajo v zadosti kratkih razmakih, da po potrebi dovoljujejo zanesljivo varovanje. Na poti moramo preplezati nekaj krajših pragov, zahtevnost plezanja pa nikjer ne presega I. stopnje. Po cca. 15 min. vzpona od Kräulscharta se preko izpostavljenega in krušljivega sveta (pri čemer je skalovje na vzhodni strani vršne stavbe gore precej manj razbito in nestabilno kot na njenem zahodnem pobočju) vzpnemo do križa na razglednem vrhu v zelo vzdušnem visokogorskem okolju.
Do vrha se je moč prebiti tudi po zahodnem pobočju pod vršnim grebenom, kar pa spričo velike krušljivosti in s tem povezane objektivne nevarnosti odsvetujem. V izogib tveganemu vzponu po razbitem pečevju se je do stopnje tik pod vrhom moč povzpeti preko ploskega skalovja (II).

Vzpon na Innere Sommerwand je visokogorska tura, ki zahteva ustrezne gorniške izkušnje: potreben je čut za orientacijo, saj se večinoma gibljemo po sicer dokaj preglednem, vendar neoznačenem in precej odmaknjenem svetu, zahteven vršni del pa je brezpoten, četudi se je moč na več mestih spodobno orientirati s pomočjo sledi predhodnikov; kolikor postopamo po optimalni smeri vzpona, (prosto) plezanje v zgornjem delu sicer nikjer ne preseže I. stopnje, če pa nismo pretirano zaskrbljeni z iskanjem najlažjih prehodov, pa se lahko zahtevnost plezanja izrazito poveča. Četudi je ledenik razmeroma lahko prehoden in v zahodnem delu ni razpokan, je potrebno posedovati vsaj osnovno poznavanje gibanja v ledeniškem svetu, kar še posebej pride do izraza ob zahtevnejših vremenskih razmerah.
Ne glede na povedano pa je Innere Sommerwand med tehnično najlažje in orientacijsko najmanj kompleksno dosegljivimi tritisočaki v dokaj odmaknjenem in še vedno izrazito ledeniškem svetu Alpeinskega pogorja. Prav zato je lahko vzpon na Innere Sommerwand privlačna izbira izleta za dobro podkovanega gornika - na vrhu se namreč znajdemo v osrčju odmaknjenega sveta prostranih ledenikov, kjer le redke poti vodijo na vršace, ki se ostro dvigajo nad njimi.

Ob poti: Franz-Senn-Hütte (2147m), sedlo Kräulscharte (3069m)

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti