Izhodišče: Passo di Giau (2233 m)
| Širina/Dolžina: | 46,4825°N 12,0538°E |
| |
Čas hoje: 1 h 55 min
Zahtevnost: zelo zahtevna označena pot
Višinska razlika: 416 m
Višinska razlika po poti: 600 m
Zemljevid: Tabacco 03 1:25.000
Priporočena oprema (poletje): čelada, komplet za samovarovanje
Priporočena oprema (zima): čelada, komplet za samovarovanje, cepin, dereze
Ogledov: 10.591
 | 1 osebi je objava všeč |
Dostop do izhodišča:
Najprej se zapeljemo v Cortino d'Ampezzo (do sem lahko čez MP Rateče ali Predel do Trbiža / Tarvisio in nato po avtocesti v smeri Vidma / Udine do izvoza Tolmezzo. Iz Tolmezza cesti sledimo v smeri naselja Ampezzo in gorskega prelaza Passo della Mauria. Cesta se nato spusti in nas pripelje do križišča, kjer nadaljujemo levo (možno tudi desno) v smeri Cortine d'Ampezzo. V vseh naslednjih križiščih se držimo oznak za Cortino d'Ampezzo. Ali pa s Primorske strani, kjer se peljemo po avtocesti v smeri Trsta / Trieste. Naprej se peljemo po italijanski avtocesti v smeri Padove, a le do avtocestnega križišča, kjer nadaljujemo v smeri mesta Veneto in Belluno. V bližini Belluna se avtocesta konča, mi pa v naslednjih križiščih nadaljujemo v smeri Cortine d'Ampezzo in nato sledimo oznakam za alpski prelaz Passo di Falzarego. Tej vzpenjajoči cesti nato sledimo do križišča na višini približno 1400m. V križišču nadaljujemo levo v smeri alpskega prelaza Passo di Giau in Marmolade. Parkiramo na velikem parkirišču na omenjenem alpskem prelazu.
Opis poti:
S prelaza nadaljujemo po široki poti mimo koče Rifugio Passo Giau. Po krajšem vzponu po široki poti pridemo do razpotja, kjer se desno odcepi pot 443. Mi nadaljujemo po široki poti navzgor, nato pa postane pot ožja in zavije nekoliko levo na zahodno stran gore Ragusela. Pot se tu prične spuščati in preči melišča proti severu. Kasneje se pot prične vzpenjati po precej strmem in tudi rahlo krušljivem pobočju, ki nas nato pripelje na travnata pobočja. S travnatih pobočij se kmalu priključimo široki poti od koče Rifugio Fedare (2000m) in sledi še krajši vzpon do koče Averau.
Od koče nadaljujemo naravnost mimo koče po gorski cesti. Že po nekaj metrih nas bo napis »Ferrata Averau« usmeril levo navzgor. Pot nato najprej preči melišča na vzhodni strani gore in kmalu zavije v levo kjer vstopimo v plezalni del poti. Na začetku plezalne poti se strmo vzpnemo ob jeklenici čez strmo steno, nato pa pridemo do razpotja poti. Leva malenkost lažja pot se navpično vzpne po skobah skozi preduh. Desna pot pa se tudi vzpne skoraj navpično, le da na poti ni skob. Opozoriti velja, da je leva pot pogosto vlažna in tudi sneg se zadrži nekoliko dlje časa. Po kratkem strmem odseku poti se obe poti ponovno združita in sledi prečenje s pomočjo jeklenice v desno. Plezalnega dela poti je hitro konec in kmalu pridemo na manj strma vršna pobočja gore. V zadnjem delu pot ni več zahtevna in kmalu dosežemo zelo razgleden vrh.
Slike:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Diskusija o izletu Passo di Giau - Averau
|
| StyLa16. 08. 2016 |
V nedeljo, 14.8.2016, sva s partnerjem opravila to turico. Kljub temu da veliko hodiva sva bolj začetnika v feratanju (do sedaj v Slo Gradiška Tura in Mala Mojstrovka), tako da sva jo izbrala ravno zato, ker se omenja kot ena lažjih v Dolomitih. Sama imam nekaj težav z izpostalvjenostjo in zračnostjo poti, tako da sem se tega pred samo turo najbolj bala.
Do vstopa v plezalni del je pot lep sprehod od Passa di Giau mimo Rifugia Averau. Sam plezalni del pa je kratek, nič kaj izpostavljen ali zračen. Zgolj na dveh mestih se mi je tehnično zdel bolj zahteven (čisto na začetku in pa v sredini-ta del se da obiti levo po kaminu če ni preveč gužve). Na teh dveh mestih so bolj redki in majhni oprimki, tako da si je treba tudi z rokami kar pomagati, sicer pa kar prijeten oz. nič posebnega. Po koncu plezalnega dela sledi samo še meliščna, dokaj strma a neizpostavljena pot do vrha, s katerega so res krasni pogledi na okoliške vrhove.
Vrniti se je potem treba po isti poti, a se mi je ta navzdol zdela nekoliko lažja kot navzgor, tudi na težjih mestih.
Od vsega se mi je torej zdelo najbolj neprijetno in nevarno to, da je bila v plezalnem delu velika gneča, saj česa podobnega nisva še nikoli doživela. Res je, da sva bila tam v nedeljo pred praznikom in ne najbolj zgodaj, a žal smo na sam vstop v steno morali v koloni čakati cca. 20-30min, in tudi v steni smo se potem morali čakati, tako za navzgor kot tudi navzdol.
Ne glede na to pa je turica res luštna in prijetna in verjamem, da se da tudi gneči z boljšo izbiro dneva in res zgodnjim štartom v veliki meri izogniti.
|
|
|
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej
registrirati.