Plockenpass - Creta di Collinetta / Cellon (Ferata Senza Confini)

Dostop do izhodišča:
Iz Ljubljane po gorenjski avtocesti, izvoz Hrušica, nadaljevanje čez mejni prehod Rateče do Trbiža. Tam zavijemo na avtocesto, ki jo zapustimo na izvozu Tolmezzo. Tu v krožišču izberemo drugi izvoz in nadaljujemo v smeri Passo di Monte Croce ( Plockenpass ) Peljemo se mimo krajev Arta Terme, Paluzza, in Timau. Cesta se od tu naprej začne strmo dvigovati in v gornjem delu s svojimi serpentinami poskrbi za razmigavanje rok in avtomobilskega volana. Peljemo do vrhnje ploščadi prelaza, kjer lahko parkiramo. Za celotno pot od Ljubljane do parkirišča potrebujemo 2 uri in 30 minut.
Pot čez Ziljsko dolino je 10 minut krajša.

Opis poti:
Od parkirišča nadaljujemo v smeri proti Avstriji (vetrna elektrarna) in na levem robu gornje ceste zagledamo rumene markacije za pot oziroma ferato "Senza Confini" z oznako 427-5. Pot se po desni strani hriba zlagoma dviguje do naslednjega odcepa, kjer izberemo varianto "Sentiero Storico". Ta poteka skozi predor, zgrajen za potrebe oskrbe v 1. svetovne vojne in tu se lahko na lastne oči prepričamo o neumnostih, ki so jih za ohranjanje strateških položajev počeli takrat. Predor je dovolj visok, da se lahko normalno hodi, je pa zelo strm in večinoma nezavarovan. Premaga 100 višincev v dolžini cca 200 m in brez svetilke ni prehoden. Pot "Sentiero Storico" je enostavno treba doživeti in jo toplo priporočam.
Po izhodu iz predora je še kratek vzpon do grebena Schulter tik pod našim ciljem, kjer nas oznake zopet usmerijo proti naši smeri. Ko nadaljujemo okoli grebena proti ferati "Senza Confini", pa je potrebno biti pazljiv. Oznake niso vedno dovolj razvidne in lahko se nam zgodi da zaidemo. Naša smer je stena nad nami in sicer leva stran z poševno zajedo, do katere poteka manjše melišče. Tu bomo spet ujeli markacije. Pred vstopom v ferato je tabla z oznako in razlago smeri in z informacijami glede opreme in klicev v sili. (te številke si je pametno shraniti v mobilca, da v primeru nezgode ne zapravljamo časa z ugotavljanjem pravilnih številk). Opremimo se s čelado, plezalnimi rokavicami in samovarovalno opremo.
Ferato ni enostavno opisati. Je izjemno razgibana in v njej bo vsak našel nekaj zase. Začetno skalovje nad opozorilno tablo nas ogreje in razgiba pred prvim velikim izzivom. Pred nami je zelo strma, gladka plošča,ki ji ni videti konca. Opremljena je s skobami, zadeve pa se najlažje lotimo tako, da imamo jeklenico med nogami in se z potegi in prestopanjem med skobami dvigujemo po plošči. Na njenem vrhu ferata preide v večinoma grebensko prečenje, ki ga je težko opisati. Stalno se menjujejo vzponi, prehodi in prečenja. Težavnost tu dosega vse stopnje od A do D.
Izpostavljenost je večinoma izredna, saj so pod nami globoki razgledi. Varovala so dobra, skala odlična. Napredujemo hitro in kmalu zagledamo vršno gmoto s križem. Ferata se konča malo pod njo. V nadaljevanju poti do cilja si lahko ogledamo še ostanke vojaških položajev. Na vrhu si lahko čestitamo.

SESTOP: Najbolj enostaven sestop poteka po poti 147 po zahodnih pobočjih. Da najdemo njen začetek, se najprej vrnemo do razpotja v vršnem delu, ki smo ga srečali ob vzponu. Izberemo desno pot in po njej nadaljujemo sestop. Na razpotjih vedno izberemo smer, ki vodi navzdol. Po prečenju skalnatega pobočja se pot spremeni v dobro mulatjero, ki poševno preči travnate strmine. Paziti je potrebno na odcepu poti za greben Schulter in predore, ki jih vidimo pred seboj. Sem ne smemo. Naša pot malo pred njimi zavije navzdol in se nekaj nižje priključi poti 146. Po dolini nadaljujemo proti našemu izhodišču na Plockenpass-u.

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti, panorama