Suhi Dol - Goli vrh (Uradna markirana pot)

Dostop do izhodišča:
Z avtomobilom:
Suhi Dol leži ob regionalni cesti med Horjulom (navezava iz Notranjske in Ljubljane; pod Butajnovo se priključi tudi cesta iz Polhovega Gradca) in Gorenjo vasjo (navezava iz Gorenjske in tudi severne Primorske). Če pripeljemo iz horjulske smeri, naletimo na križišče s prednostno cesto, "naravnost" oz. rahlo desno se nahaja manjše neoznačeno makadamsko "parkirišče", kjer je mogoče parkirati. Če pripeljemo iz gorenjevaške smeri, se to "parkirišče" nahaja ob desni strani ceste tik pred označenim odcepom levo proti Ljubljani, Vrhniki in Polhovemu Gradcu. Na "parkirišču" ni sicer nobenih oznak, ki bi karkoli prepovedovale, vseeno bodimo pri parkiranju toliko obzirni in upoštevajmo, da primarno služi obračanju in nočnemu parkiranju avtobusov.

Javni prevoz:
Ravno nasproti izhodiščnega parkirišča leži končna postaja integrirane linije LPP št. 53, ki pripelje iz Polhovega Gradca (do tja lahko iz Ljubljane prispemo z integrirano linijo LPP št. 51). Arriva, ki zagotavlja avtobusno zvezo z Gorenjo vasjo, isto postajališče imenuje "Suhi Dol/Lučinah". Iz obeh smeri je na voljo zgolj nekaj avtobusov na dan in še to samo ob delovnikih in v času pouka.

Opis poti:
Opomba: bolj zanimiv cilj od samega neizrazitega in nerezglednega vrha je podzemna slemenska utrdba Goli Vrh (del Rupnikove linije) z vhodom pribl. 30 višinskih metrov pod vrhom ter dva nadzemna bunkerja v bližini vrha z razgledi proti jugu. Če nas ta del zgodovine vsaj malo zanima, se obisk splača načrtovati tako, da ujamemo voden ogled, ki je praviloma vsako prvo soboto v mesecu ob 10h dopoldne, predhodne prijave niso potrebne. Glede morebitnih sprememb ali izrednih terminov za skupine se pozanimamo pri Zavodu Poljanska dolina. Ob morebitnem obisku bomo dodatno potrebovali še svetilko (v skrajni sili bo zadostovala tudi tista na mobilnem telefonu), notranje temperature pa so podobne kot v kraških jamah.

Uradna tabla PZS na izhodiščnem parkirišču nas usmeri po kolovozu mimo kozolca s kamnitimi stebri. Kmalu za naslednjo hišo kolovoz zavije levo in se prične rahlo spuščati, nato pa kmalu zavije desno in vstopimo v gozd. Po pribl. 300 m glavni kolovoz začne zavijati ostro desno (za skoraj 180°), mi pa tu (na zemljevidih PZS se točka imenuje "Mrzla grapa") ubogamo Knafelčevo markacijo, prečkamo hudournik in nadaljujemo naravnost po nekoliko slabši gozdni poti. Zelo kmalu za tem prečkanjem opazimo novo Knafelčevo markacijo z "narobe L", ki nas usmeri desno na še nekoliko ožjo pot, ki se prične konkretneje vzpenjati. Po markirani poti, ki se zlagoma obrne proti levi, po pribl. 700 metrih zmernega vzpona dosežemo novo razpotje (na zemljevidih "Zaboničar J"), kjer opazimo oznake Loške planinske poti, ki nas usmerjajo desno. Pozor! Če bi ubogali puščice in res zavili desno, bi nekoliko naokoli prišli nazaj do "Mrzle grape" ali celo do Dolgih Njiv (naselje ob cesti med Suhim Dolom in Lučinami), zato tu zavijemo LEVO! Od tu dalje bo pot vse do vrha markirana tudi z nekoliko slabše vidnimi modro zelenimi markacijami LPT, največkrat kar v družbi s Knafelčevimi markacijami. Že čez nekaj metrov iz gozda dosežemo travnik in malo višje naprej opazimo kmetijo "Pr' Matečk". Po uhojeni poti prečkamo travnik in pri ličnem razpelu zavijemo levo na makadamsko pot, ki se blago vzpne mimo kmetije, nato pa za krajši čas znova vstopi v gozd, v nekoliko strmejšem vzponu zavije levo in kmalu dosežemo nov pomembnejši razcep večih poti (na zemljevidih PZS "Jurčet V"). Več tabel nam zapove, da moramo zaviti ostro desno na nekoliko širšo in položno makadamsko cesto, ki začasno spet zapusti gozd in pelje mimo kmetije "Pr' Jurčet". Po pribl. 700 m od prejšnjega razcepa, ko položna cesta kmalu za kmetijo znova vstopi v gozd, dosežemo nov razcep ("Jurčet Z") in dobro vidne oznake na desni strani ceste nas bodo usmerile levo na ozko in slabše uhojeno pot navkreber, kjer se tudi prične najzahtevnejši in najstrmejši del poti (v snegu/ledu obvezne dereze ali obvoz po drugih manj strmih poteh). Kmalu za tem odcepom najprej za kratek čas zavijemo desno, da prečkamo nov hudournik, potem pa nas precej pogoste Knafelčeve markacije usmerijo kar "čez drn in strn" naravnost navkreber po precej strmem pobočju. Vmes prečkamo najmanj dve prečni poti, od tretje dalje pa bi strmina bila vendarle prehuda, zato nas oznake usmerijo levo na pot, ki v blažjem vzponu kmalu doseže asfaltirano cesto (ki je, mmg., bila zgrajena za potrebe gradnje bližnje utrdbe Rupnikove linije). Na cesti zavijemo ostro desno in krajši čas nadaljujemo po njej. Zelo blago vzpenjajoča cesta se kmalu "prevali" in takoj za "prevalom" na levi strani ceste opazimo najprej manjšo garažo in takoj za njo vhod v podzemni del utrdbe, kjer se tudi pričenjajo vodeni ogledi. Pri vhodu je še nekaj informativnih tabel in manjše počivališče. Od tu do vrha obstajata dve različici:

a) konvencionalna
Takoj za vhodom v podzemni del utrdbe nas več dobro vidnih oznak s ceste usmeri levo na gozdno pot, ki je tudi v nadaljevanju dovolj dobro markirana, da nas v blagem vzponu kmalu pripelje do manjše čistine kakšnih 30 višinskih metrov višje, nekje blizu dejanskega vrha. Raje kot da iščemo neoznačen vrh, na drugi strani te "čistine" poiščemo Knafelčevo markacijo, ki nas kmalu pripelje do obeh nadzemnih bunkerjev, pri enem najdemo tudi skrinjico z vpisno knjigo in žigom. od tu se odprejo razgledi na dolino Račeva in naprej proti jugu in zahodu, ravno zaradi varovanja pred morebitnimi vpadi iz te smeri sta bunkerja tudi bila postavljena...

b) skozi utrdbo
Ta varianta je možna samo v okviru vodenega ogleda utrdbe. Ko si v spremstvu vodnika ogledamo podzemni del, se ogled na koncu glavnega predora konča z vzponom do enega izmed dveh nadzemnih bunkerjev, najverjetneje bo to vzhodnejši oz. "levi". Po varovanih stopnicah se v kar nekaj "krogih" okoli jaška nesojenega dvigala povzpnemo pribl. 25 m do nadzemnega bunkerja in nato še po navpični lestvi do zgornjega nadstropja, kjer poleg strelnih lin opazimo tudi dve okrogli odprtini, ki sta služili ravno vstopu in izstopu vojakov. Vodnik bo umaknil rešetko z odprtin, nato pa lahko, če le nismo predebeli, zlezemo na klop in nato po "vojaško" z nogama naprej skozi okroglo odprtino dosežemo zunanji "balkon" in se z njega po navpični lestvi spustimo na tla. V bližini najdemo še drugi bunker, pri prvem pa tudi Knafelčeve markacije za pot med Žirmi in vhodom v podzemno utrdbo. Če se želimo vrniti proti vhodu, gremo od prvega bunkerja levo (glede na smer proti Račevi, kamor sta bunkerja tudi obrnjena), kmalu dosežemo manjšo čistino nekje blizu vrha, na drugi strani poiščemo Knafelčeve markacije, ki nas po ne prestrmi gozdni poti pripeljejo do vhoda.

Opis in slike povzemajo stanje januarja 2023.

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti, vpisna knjiga