Turistična kmetija Perk - Matkova kopa (pastirsko-lovska pot)

Drzen izlet, kamor pride le malokdo. Čestitam

Včeraj 3.4.2011 šel točno po tej varijanti.Prišel samo do Matkovega Grintavca,ponekot še veliko mokrega snega, (vdiranje do bokov)
Kljub temu zelo zadovoljen z razgledom in lepim vremenom,sigurno poleti ponovim in osvojim tudi vrh.

Včerajšni četrti poiskus na Matkovo kopo uspešen,ta gora mi je pa dala misiti.Vztrajal pa zato ,ker višina vrha je moja let.roj.

jaz sem enak letnik, pa še imam to pot tudi na dolgu...
čestitam
lp

Moj motiv za turo na Matkovo Kopo, ni bil ujemanje n.m.v. z mojo letnico rojstva, temveč predlog prijatelja Marka. Te se izkažejo kot zelo atraktivne variante in kot takšne s svojimi naravnimi vrednotami in zakonitostmi veliko pripomorejo k moji osebni rasti. Tokrat sem se prav »zaljubila« v ta vrh, čeprav osvajanje vrhov ni vedno glavni motiv najinih pohodov.
Začetek avanture se je pričel, ko sva se s Pavličevega sedla pogumno podala po hudi strmini do Pavličevih sten, sledil je spust do Lesnikovega sedla, nato pa relativno kratek vzpon na Jerebičje. Tam se po vrhu grebena vije čudovita panoramska stezica, kar ljubiteljem gora omogoča doživljati raznovrsten spekter čutnih užitkov. V to biotsko raznovrstnost pa vsiljivo posega črna plastična žica, ki je verjetno ostala še iz časov, ko so tu hodili graničarji. Lepo bi bilo, če bi za seboj to tudi pospravili.
Z Jerebičja sva imela čudovit pogled na Matkovo Kopo, ki nama je dala možnost, da si lahko narediva orientacijsko skico za možne prehode, skozi katere bova prišla do vrha, saj kasneje te možnosti ni. Z grebena sva se zopet spustila, tokrat do Matkovega sedla in ves čas sledila mejnim kamnom, ki so nama bili za orientacijo že od mejnega prehoda. S sedla sva se podala na Matkov Grintovec in Jerševec ter se držala bolj desne smeri, saj sva na Matkovo Kopo želela priti po S strani, ki je bolj slabo obiskana in je velik izziv za ljubitelje brezpotij. Tudi do dvojnega okna sva prišla brez težav, kar nama je dalo še večji elan. Kmalu zatem se ob najini desni dvigne Matkov zob in že sva pod ostenjem Matkove Kope. Plezanje nama ne povzroča težav (I, II) razen takrat, ko sva se morala spopasti z ruševjem (III). Nato smer potegne skrajno desno in po ozkem žlebu strmo navzgor do škrbine in že sva na prvem vrhu. Do drugega je samo še »skokec« in bravo vsakemu, ki pride sem gor. Ni lahko brezpotje.
Sestopiti sva imela namen po »normalki«, ki pa se je izkazala za bolj zahtevno, saj nihče od naju ni imel pojma kje se konča grapa, kjer sva našla tudi nekaj možicev, zato sva po dveurnem »razmisleku« sprejela Markov predlog, da greva nazaj po isti varianti po kateri sva prišla na vrh. Mislim, da sem se v Matkovo Kopo preveč »zaljubila«, saj me ni in ni hotela spustiti nazaj v dolino.
Brez vrvi bi bil sestop zelo otežen in zato jo je pametno imeti v nahrbtniku, če se podate na Matkovo Kopo s severne smeri. Tudi brez dobre psihofizične pripravljenosti se ne podajajte na takšne avanture, saj moram priznati, da bi brez Markove sposobnosti prisebnega vedenja imeli v nedeljo gorski reševalci z menoj kar nekaj dela.
Tale moja »zaljubljenost« se je spremenila v pravcato avanturo, ki ji je sledil pravi hollywoodski konec – srečen in zadovoljstva poln. Marko, hvala!
LPP Nataša

Takole je približno potekal sestop po grapi do poti, ki vodi iz Krnice proti Matku.
Pristop je bil pa kot si ga tudi ti opisala.
http://shrani.si/f/2Z/er/Ye1c3BA/sestop-iz-m-k.jpg
lp

Se mi je kar zdelo, da gre smer strmo navzdol... a je bilo premalo poguma, da bi si upala kar tako na pamet. Me je pa zamikalo, da bi sedaj ko več vem, vrh naskočila še s te strani, ker bi potem resnično imela dobro "obdelanega Matka" in v tem primeru pride vsaka informacija zelo prav. Hvala za foto skico. Kako je pa tebi šlo?

Fantastično je bilo.
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=3&id=1116&stran=2
Spuščali smo se po tej centralni grapi in iskali prehode. Razen pripekajočega sonca, ki se je popoldan uprl v grapo ni bilo težav. Je zadeva precej tehnično lažja kot pristop po severni strani. Ko prideš do poti pa jo samo spremljaš.
Je pa vse skupaj čudovita avantura v precej divjem svetu.
lp ( če še rabiš kakšno info pa napiši )

V nedeljo 17.5 na Matkovi kopi, začetek na Avstrijski strani malo pod Pav.sedlom, lep vzpon na Matkovo kopo. Pot ima 1-2 snežišča, ki pa nista problem, z iskanjem prehodov nisem imel nobenih težav. Opis, ki sem ga samo na hitro preletel je super napisan.
Ena slika:
http://shrani.si/f/F/ka/3PgHq07C/img0945.jpg

Včeraj sva z prijateljem stala na vrhu Matkove kope. Zašla sva samo enkrat, sicer pa sledila opisom, ki se jih najde tudi na strani hribi.net. Odlična tura!

Sem se zadnjič pogovarjal z domačini o poimenovanju grebena proti Matkovi kopi.
Govora je bilo o Lesnikovih šrangah (Lesnikovo sedlo), Grintovcu (Jerebičje), Jevševcu (Matkovo sedlo), Veliki zelenici (tam, kjer je solnica). Za "Matkov zob" nimajo poimenovanja.
Tudi sosedje Avstrijci bojda imenujejo Jerebičje Grintovec.

Skratka, popolnoma drugače, kot je na uradnih kartah.

Jaz pa sem opazil, da mi je pri objavi slike na Facebooku kot lokacijo avtomatsko ponudilo "Grintouc".
Ko sem raziskal še naprej sem ugotovil, da ima opis omenjene lokacije na FB povezavo na Wikipedio kjer je Jerebičje kot Grintouc opisano v švedščini in jeziku Cebuano (Filipini).
https://sv.wikipedia.org/wiki/Grintoutz_(bergstopp)
Zanimivo..