Danes sem bil gor. Štartal sem iz Kamniške Bistrice, čeprav je cesta do spodnje postaje tovorne žičnice V Koncu v dobrem stanju. Vendar sprehod do tam ni škodil, spotoma pa sem še preveril, kako je z zaporo ceste naprej od Doma v Kamniški Bistrici. Takole je: pri razpotju, kjer se od ceste, ki pelje proti Jermanci oz. spodnji postaji tovorne žičnice na Kokrško sedlo, odcepi gozdna pot proti Kokrškemu sedlu, je prometni znak za prepoved prometa, vendar pa je obrnjen v nasprotno smer, tako da je vprašanje, ali to kaj velja. Vsekakor bi to lahko veljalo kot argument pri prepiranju z redarji, če bi koga cepili zaradi parkiranja V Koncu. Vendar pa naj to ne izpade kot povabilo, da se do tja pririnite z avtom, saj za to po mojem ni potrebe. Pot do tja vzame mogoče dobre pol ure malo hitrejše hoje, nazaj gre pa še veliko hitreje, saj se pot vseskozi spušča. Pa še oko lahko vržete na Kalški greben, kar iz avtomobila ne bo mogoče. In končno, zakaj bi naravo svinjali z izpuhi, če za to ni potrebe. Za tiste, ki bi tudi ta del poti prehodili, prilagam tale link:
Kamniška Bistrica - Kokško sedlo. Opis je dober, vendar pa naj vas ne zmede drugi razcep (prvi je tisti že opisani pri prometnem znaku), kjer smerokaz kaže levo proti spominskemu parku in Širokemu žlebu. Tam morate DESNO, kakor tudi piše v opisu, kljub temu, da ni dodatnega smerokaza za Kokrško sedlo, takoj za razcepom pa je na poti velika skala, ki je na sliki v opisu ni.
Sicer je sam vzpon dokaj naporen zaradi precejšnje strmine in zlasti same poti, ki v spodnjem delu poteka po skalah, ki so v mokrem precej spolzke, v zgornjem delu pa po mešanici grušča, peska in skal, ki tudi ni najbolj prijetna za hojo. Ponekod je tudi nekaj snega, tako da je potrebno nekaj previdnosti. Zato pa je spust veliko, veliko hitrejši. Dereze niso bile potrebne, zadoščale so palice. Pot je tudi dovolj dobro označena in shojena, da ni pretiranih težav z orientacijo. Se pa sem ter tja pojavijo markacije, ki vodijo v dve smeri, saj so očitno tam ostale še iz časov pred žledolomom. Na poti je namreč tudi nekaj podrtega drevja in se gozdarji niso preveč trudili z njegovim odstranjevanjem (vprašanje, koliko je to sploh mogoče), so pa zato markacisti in skrbniki poti te-to speljali malo drugače. V takšnih primerih se je potrebno le malo ozreti okoli sebe in dvoumnosti je hitro konec. Tudi tistega varovanja, ki je zgoraj prikazan slikah št. 7 in 8, nisem opazil, vendar pa ga tudi nisem kaj dosti pograšil.
Je pa vsaj v takih razmerah tehnično pot nezahtevna in primerna tudi za popolnega začetnika, če le ima dovolj kondicije. Vseeno pa bi temu vzponu v primerjavi z vzponom na Kamniško sedlo pripisal za kakšen odtenek večjo zahtevnost, predvsem zaradi opisanega. Je pa zato ta pot morda nekaj krajša. Koča je v tem času načeloma zaprta, vendar je bila danes izjemoma odprta, ker je ime oskrbnik gor neka dela. Prijazno je sprejel vsakega, ki je prišel gor, za nameček pa še pogostil z okusnimi borovničkami. Vsa sreča, saj je na sedlu bril zelo močan in svinjsko mrzel veter. Vsa čast takim oskrbnikom.