Vent - Fineilspitze (običajna smer preko SV grebena)

Dostop do izhodišča:
Iz Ljubljane se zapeljemo po avtocesti mimo Salzburga v smeri proti Münchnu. V večnivojskem križišču Dreieck Inntal se usmerimo na cesto A93 v smeri Innsbruck/Kufstein/Brenner. Ob vrnitvi v Avstrijo nadaljujemo po avtocesti A12 mimo Innsbrucka, Telfsa in Mötza, nato pa zavijemo pri izvozu 123 v bližini Ötztal Bahnhof proti B186/B171/Ötztal/Haiming. Cesti B186, ki vozi v Ötztalsko dolino, sledimo mimo krajev Oetz, Längenfeld in središča doline, Söldna. Le nekaj kilometrov naprej od Söldna pri vasi Zwieselstein zavijemo na hitro vzpenjajočo se, vendar udobno asfaltirano cesto proti Ventu. V turističnem naselju Vent parkiramo na enem od številnih (plačljivih) parkirišč. Parkirnina v Ventu je v letu 2020 znašala 5 evrov/dan.

Opis poti:
Z enega izmed parkirišč v Ventu se napotimo skozi naselje do njegovega jugozahodnega roba, kjer zasledimo oznake, ki nas preko mostička popeljejo v smeri proti Martin-Busch-Hütte in Similaunhütte. Precej položni poti, ki v prvem delu izleta poteka po trasi slabše makadamske ceste, sledimo do manjše zasebne koče, kmalu za katero se usmerimo na nekoliko ožjo stezo proti vzhodu, ki nas vodi skozi manjši kanjon rečice Niedertalbach. Po približno petnajst minutah nadaljnje hoje stezi sledimo preko železnega mosta do priključitve nazaj h gorski cesti. Komaj zaznavno vzpenjajoči se cesti, na kateri bomo v toplih poletnih mesecih pogosto naleteli na kolesarje, mimo ovinka pod skrajnimi severnimi pobočji gore Hintere Schwärze sledimo do postojanke Martin-Busch-Hütte.

Pot med kočama Martin-Busch-Hütte in Similaunhütte večinoma poteka po razmeroma položnem, odprtem travniškem pobočju pod prostranstvi ledenikov Marzellferner in Niederjochferner. Lahka in poletni vročini izpostavljena pot nas sprva vodi mimo razpotja, kjer se odcepi neposredni pristop proti Ötzijevemu monumentu (ta varianta predstavlja krajši, lažji, a manj slikovit pristop proti vrhu, ki ga vsekakor priporočam vsaj ob vrnitvi), kasneje pa se zvije mimo manjših ledeniških jezerc in nekoliko strmeje vzpne do koče Similaunhütte. Od Venta je do koče pod Similaunom okoli 4 ure hoje, vsa pot pa je ustrezno označena.

Pri koči se sledeč oznakam proti Ötzi - Fundstelle in Fineilspitze usmerimo proti severozahodu in se v okljukih povzpnemo na razgleden greben, ki povezuje masiva Similauna in Fineilspitze. Grebenska pot, ki nas vodi ob in preko številnih večjih kamnitih blokov, je večinoma precej široka in nezahtevna, čez nekaj prepadnejših in strmejših mest pa nam pomagajo zanesljiva varovala.
Po slabe pol ure hoje od koče se v izogib ostremu nadaljevanju s pomočjo jeklenice in stop spustimo pod greben ter v rahlem vzponu po gruščnati krajini nadaljujemo pot proti Ötzijevemu monumentu. Okljukasta in ne preveč strma pot nas s pomočjo občasnih markacij in posameznih možicev pripelje do večjega celoletnega snežišča, preko katerega se sprehodimo do obeležja, postavljenega v spomin najdbi naravne mumije Ötzi, ki sta jo nemška pohodnika naključno odkrila v neposredni bližini monumenta.

Od obeležja nadaljujemo pot proti rami zahodno od prevala Hauslabjoch; možno je nadaljevati tudi bolj desno (vzhodno) po bolje označeni poti neposredno proti omenjenemu prevalu, a to podaljša turo in zahteva krajši prehod ledenika Hochjochferner.
Sledeč možicem in stopinjam prehodnikov se tako preko krušljivega grušča povzpnemo neposredno proti robu vršne stavbe Fineilspitze do ravnice pod SV grebenom gore. Tu nadaljujemo po nekoliko težje razvidni, a geografsko očitni smeri vzpona preko vzhodnega hrbta Fineilspitze; teren je v prvem delu zaključnega vzpona mestoma precej krušljiv, vendar neizpostavljen in le zmerno strm, pri orientaciji pa nam pomagajo posamezni možici. Višje postopoma preidemo v zahtevnejši svet, kjer si moramo ob prehajanju drobljivega skrotja čedalje več pomagati z rokami, vendar plezanje ostaja v ohlapnem okvirju I. stopnje. Po prehodu tehnično zahtevnejšega skoka (I+) se teren začasno položi, pot pa nas po krajšem prečenju pod predvrhom povede do veznega grebena med njim in glavnim vrhom Fineilspitze.
Po prehodu zračne, a kratke grebenske rezi se znajdemo tik pod vršno glavo Fineilspitze. Do vrha se lahko prebijemo s kratkim, a izpostavljenim plezanjem preko vršnega dela razčlenjene vzhodne stene (II) ali pa, bolj priporočljivo, pot do najvišje točke nadaljujemo neposredno po grebenu. Od sedla pod SV hrbtom Fineilspitze je do vrha slabih 45 minut vzpona.

Vzpon na Fineilspitze je do nedavno veljal za za zmerno zahtevno, v celoti snežno turo, katere značaj se je v minulih letih drastično spremenil in služi kot neposreden pokazatelj razsežnosti klimatskih sprememb. Namesto zasneženega grebena nas v zaključnem delu tako v poletno-jesenskih dneh visoke sezone najverjetneje čaka razmeroma naporno vzpenjanje preko precej krušljivega sveta, ki v večjem delu narekuje lažje plezanje preko mestoma nezanesljivega skrotja. Čeprav tehnična zahtevnost ni posebej visoka, je vrh spričo več faktorjev kljub neposredni bližini priljubljenega obeležja Ötziju manj obiskan od sosednjega Similauna - vendar pa lahko prav večja osamljenost in manjša dostopnost izkušenemu gorniku predstavljata plemenitejši cilj; vrh, za katerega na vrhuncu visokogorske sezone praviloma ne potrebujemo zimske opreme.

Za vrnitev priporočam krajšo in bolj neposredno pot proti Ventu, ki od obeležja Ötziju sledi dobro označeni stezi, ki nas v blagem spustu varno popelje do razpotja med kočama Martin-Busch-Hütte in Similaunhütte, kar nekoliko zmanjša dolžino in zahtevnost ture.

Ob poti: Martin-Busch-Hütte (2501m), Similaunhütte (3019m), Ötzi - Fundstelle (3210m)

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti