Vent - Wildspitze (običajna pot mimo Breslauer Hütte in preko Mitterkarjocha)

Dostop do izhodišča:
Iz Ljubljane se zapeljemo po avtocesti mimo Salzburga v smeri proti Münchnu. V večnivojskem križišču Dreieck Inntal se usmerimo na cesto A93 v smeri Innsbruck/Kufstein/Brenner. Ob vrnitvi v Avstrijo nadaljujemo po avtocesti A12 mimo Innsbrucka, Telfsa in Mötza, nato pa zavijemo pri izvozu 123 v bližini Ötztal Bahnhof proti B186/B171/Ötztal/Haiming. Cesti B186, ki vozi v Ötztalsko dolino, sledimo mimo krajev Oetz, Längenfeld in središča doline, Söldna. Le nekaj kilometrov naprej od Söldna pri vasi Zwieselstein zavijemo na hitro vzpenjajočo se, vendar udobno asfaltirano cesto proti Ventu. V turističnem naselju Vent parkiramo na enem od številnih (plačljivih) parkirišč; najbolje kar pri parkirišču v bližini spodnje postaje sedežnice Wildspitze. Parkirnina v Ventu je v letu 2020 znašala 5 evrov/dan.

Opis poti:
Iz Venta se odpravimo po poti, ki okvirno sledi trasi sedežnice Wildspitze v smeri planine Stablein (namig: poleti se je moč do restavracije Stablein pripeljati s sedežnico, kar skrajša dostop za kakšno uro). Skromno označena, vendar očitna in široka pot v velikih okljukih vodi preko gorskih travnikov, dokler se ne izteče pri cesti pri restavraciji na planini Stablein.
V bližini restavracije se usmerimo na nekoliko ožjo, a precej lagodno stezo, ki se ob prisotnosti številnih markacij zelo zložno vzpenja proti Breslauer Hütte. Nedaleč pod kočo s pomočjo mostička prečimo ledeniški potok Rofenkar in stezi, ki se vzpne nekoliko odločneje, sledimo po zadnji strmini do Breslauer Hütte. Iz Venta so do koče slabe tri ure hoje.

Pri Breslauer Hütte sledimo kažipotom za Wildspitze, ki nas usmerijo proti severovzhodu po (na začetku še označeni) stezi, ki se razmeroma strmo vzpne proti meliščnati dolini med masivoma Wildspitze in Brochkoglov. Steza v rahlem vzponu preči nad manjšim jezercem, nato pa se zložno nadaljuje po sredi ledeniške doline.
Med prečenjem proti osrčju dolinice, ki gosti ostanke nekdaj razsežnejšega ledenika Mitterkarferner, oznake poniknejo, periodično pa nas bodo še vedno usmerjali posamezni možici. Po približno pol ure zmernega vzpona proti južnemu ostenju Hinterer Brochkogla se pot, ki jo zdaj bolj slutimo kot vidimo, obrne proti severovzhodu in se prične odločneje vzpenjati proti ostenju pod prevalom Mitterkarjoch. Opozorilo: v primeru megle je v zadnjem delu vzpona po dolinici pogosto težko slediti optimalni smeri. V tej situaciji se je dobro držati severneje (višje) pod stenami, ki obdajajo ledeniško dolino.

Po zelo krušljivem svetu se vzpenjamo proti skalnati pregradi pod Mitterkarjochom. V zadnjem delu vzpona po dolinici praviloma vso leto ostane sneg; za varno prečenje strmega snežnega jezika potrebujemo polno zimsko opremo. V zadnji strmini nam pravo pot nakazujejo posamezna varovala, ki so še posebej koristna ob poledenitvi.
Po pristopu k ostenju pod Mitterkarjochom nas čaka tehnično najzahtevnejši del ture: preplezati moramo sicer razmeroma kratko ferato, ki se strmo vzpne preko stene do prevala. Zavarovana pot je najtežja prav na začetku, ko z uvodnimi gibi premagamo navpično - na kratkem mestu celo rahlo previsno - stopnjo (težavnost C). Za tem pot nekaj časa še ostane zmerno zahtevna in precej izpostavljena (do B/C), višje pa postaja vse lažja (do B, večinoma A/B). Po približno pol ure vzpenjanja po ferati nas jeklenice pripeljejo do skalnega roba, za katerim stopimo na preval Mitterkarjoch (3470 m), kjer se nam razkrije prostran pogled preko širnega ledenika Taschachferner. Tu se pripravimo na ledeniško prečenje.

Z Mitterkarjocha s potjo nadaljujemo po ledeniku v smeri proti (severo)vzhodu. Ker je vzpon na Wildspitze priljubljen v vseh letnih časih, bomo bržčas deležni zanesljivih sledi, sicer pa se (sprva zlagoma) vzpenjamo severno od pečin, ki padajo proti pristopni dolinici. Kmalu za tem, ko se pred nami prvič razkrije vršni greben južne glave Wildspitze, se južno od manjšega skalnatega pomola sredi ledenika obrnemo proti jugovzhodu. Ledeniški poti sledimo do vznožja skalnatega zaključnega grebena, ki vodi na Wildspitze. V običajnih razmerah traja vzpon po ledeniku približno eno uro.
Opozorilo: čeprav se sledi predhodnikov praviloma po najboljši meri izogibajo ledeniškim razpokam (oziroma jih obhodijo), previdnost pri prečenju vsekakor ni odveč; Taschachferner je namreč precej nevaren, razpokan ledenik.

Do vrha nas čaka še približno petnajst minut vzpona po dokaj krušljivem grebenu, ki pa je v večjem delu dokaj širok in nezahteven. Tik pod vrhom nas čaka nekaj zahtevnejših skal, ki jih moramo preplezati v rahlo prepadnem svetu (I). Na vrhu nas pričakata velik križ in obširen razgled.

Četudi tehnično niti ni preveč težavna, je vzpon na Wildspitze dolga, naporna in kompleksna visokogorska tura, ki ne skopari z objektivnimi nevarnostmi (padajoče kamenje v območju dolinice pod ostenji Brochkoglov in Wildspitze; strmi prehodi, ki so v večjem delu leta poledeneli; ledeniške razpoke ob prečenju Taschachfernerja). Kljub priljubljenosti poti je orientacija - še posebej v neugodnih vremenskih razmerah - razmeroma zahtevna. Za varen prehod ledenika Taschachferner sta potrebni hoja v navezi in uporaba polne ledeniške garniture. Čeprav je zavarovana pot na Mitterkarjoch dokaj kratka, je mestoma precej zahtevna in izpostavljena, predvsem pa pogosto poledenela - ne nazadnje se v celoti odvija nad 3400 metri - zato priporočam tudi samovarovanje.
Zaradi dolžine in velike višinske razlike po poti priporočam prenočevanje v Breslauer Hütte, pri čemer pa se je potrebno zavedati, da je koča v visokogorski sezoni pogosto polno zasedena.

Ob poti: Panoramarestaurant Stablein (2365m), Breslauer Hütte (2844m), Mitterkarjoch (3470m)

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti