Česen in Livingstone prva po zahodnem grebenu...

Česen in Livingstone prva po zahodnem grebenu na Gašerbrum III

Pred 100 leti so na olimpijskih igrah v Chamonixu prvič podelili posebno medaljo za alpinistične dosežke, v času olimpijskih iger Pariz 2024 pa sta vrhunska alpinista Aleš Česen in Tom Livingstone v alpskem slogu preplezala 2000 višinskih metrov dolgo prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Gašerbrum III (7952 m) v Karakorumu. To je bil šele tretji vzpon na ta najvišji neosemtisočak, smer pa sta ocenila z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. Zgornji del grebena je bil vrtoglavo oster in strm, eden najzahtevnejših raztežajev pa je bil prav zadnji, ki ju je 4. avgusta 2024 pripeljal na 15. najvišjo goro na svetu, sicer pa sta za vzpon in vrnitev v bazni tabor potrebovala sedem dni.

Uigrana slovensko-britanska alpinistična naveza Aleš Česen (Alpski gorniški klub) in Tom Livingstone se je po dveh letih, odkar jo je k umiku prisililo slabo vreme, vrnila na Gašerbrum III (7952 m), skoraj osemtisočak v Karakorumu, in tokrat uspela doseči vrh. Ideja za vzpon se je Česnu porodila že leta 2016 z Luko Lindičem po plezanju na Broad Peak in Gašerbrum IV. Česen je pred dvema letoma k projektu povabil britanskega soplezalca in prijatelja Livingstona, ki jima je vreme prekrižalo načrte in "sva morala sprva prilagoditi smer vzpona na severno stran gore, pozneje pa že relativno visoko (okoli 7800 metrov) premoč priznati naravi in sestopiti v dolino. V projekt sva vložila ogromno energija in časa. Tudi zaradi tega sva se letos odločila, da poskusiva ponovno. Sicer v samem bistvu nisva dosti spreminjala taktike, a sva vseeno upala, da bova izkušnje in znanje, pridobljene na gori, lahko obrnila sebi v prid."

Konec junija letos sta po šestdnevnem slikovitem pristopu po ledeniku Baltoro dosegla vznožje gore in po nekajdnevnem počitku začela standardni proces aklimatizacije - po normalni smeri na sosednjem Gašerbrumu II, osemtisočaku, na katerega sta kljub dobri obiskanosti nekajkrat onadva utirala gaz drugim navezam, na nekaj turah pa moči in dobro energijo združila tudi z avstrijskim kolegom. "Precej nestabilno vreme julija je botrovalo, da sva za zadostno aklimatizacijo porabila precej več časa, kot sva načrtovala. Ravno zadnji dan procesa, ko smo začeli sestopati z višine 7000 metrov, se je še zapletlo, saj se mi je začelo vrteti, kar je sicer lahko eden od znakov višinske bolezni ali celo edema, vendar ob popolni odsotnosti katerih koli drugih znakov. Situacija bi bila zanemarljiva ali celo smešna, če bi hitro minila. Vendar se je zgolj slabšala in priti s hriba v tistem stanju ni bilo nič kaj smešno," se spominja Česen. Po vrnitvi v bazni tabor je potekala mučna in tehnično neučinkovita komunikacija z zdravniki doma, ob čemer se slovenski alpinist toplo zahvaljuje dr. Pierru Mullerju in dr. Juliji Šter za vso pomoč in podporo. Po neuspešnem iskanju zdravil v Pakistanu, ki bi jih potencialno lahko dobil prek nosačev ali vojaškega helikopterja, jima ni preostalo drugega kot čakati in upati, da bolezen mine, čeprav je regeneracijo oteževala visoka nadmorska višina. Po dobrem tednu se je Česnovo zdravstveno stanje uredilo do te mere, da sta se odločila za ponovni poskus vzpona - ob zavedanju, da imata ob vsem čakanju in vremenskih razmerah največ en pravi poskus za načrtovan vzpon.

Gašerbrum III je kljub zavidljivim 7952 metrom redko obiskana gora. Do prvega vzpona nanj leta 1975, ki so ga opravili poljski alpinisti Wanda Rutkiewicz, Alison Chadwick-Onyszkiewicz, Janusz Onyszkiewicz in Krzysztof Zdzitowiecki, je bil eden najvišjih nepreplezanih vrhov na svetu. Na najvišji neosemtisočak se je pozneje povzpela le še španska naveza, in sicer leta 2004 po smeri prvopristopnikov. Leta 1985 je škotska naveza poskušala nekaj podobnega, kot zdaj slovensko-britanska, a ji ni uspelo, tako da je Česnu in Livingstonu uspel šele tretji vzpon na Gašerbrum III, ki je tudi prvi po zahodnem grebenu. "Jasno je, zakaj je gora neobiskana. Poleg tega, da ima to smolo, da ne presega magične meje, ki privlači množice, 8000 metrov, je praktično ravno toliko visoka. Za nameček je tehnično precej zahtevnejša kot okoliška Gašerbrum I in II, ki presegata omenjeno magično mejo. Da o bližnjem K2 ne govorim," je že pred odhodom na odpravo pojasnil Česen.



"Prvi dan je bil preprost. Prek ledenega slapu in južnega ledenika Gašerbrum sva se v nekaj urah vzpela do platoja na višini slabih 6000 metrov, kjer sva imela postavljen šotor (t. i. ABC). Od tam se resno plezanje šele začne. Zaradi visokih temperatur v nižjih predelih gore sva prvi dan plezanje začela sredi noči. Zaradi varnosti sva morala še pred jutranjim soncem preplezati vsaj 800 metrov ledenega pobočja proti sedlu med Gašerbrumom III in IV. Sredi dopoldneva sva si nad omenjenim sedlom tik pred začetkom skalnega dela zahodnega grebena na višini 7100 metrov uredila spodoben bivak. Vedela sva, da je od tu dalje vrnitev po isti smeri lahko problematična. To naju je nekoliko skrbelo v luči mojega zdravstvenega stanja, če bi se slučajno spet poslabšalo," začetne izzive vzpona po vrnitvi v Slovenijo opiše Česen.

V podrobnem poročilu škotskih plezalcev, ki sta greben poskušala preplezati leta 1985, sta prebrala, da sta ob umiku tik pod grebenom pustila kolut vrvi. Ko sva naslednjega jutra začela plezanje, nista mogla verjeti svojim očem, ko sta zagledala vrv: "Tam je ležala, lično zvita, obtežena z manjšo skalo, kot da se ni nič zgodilo. Zob časa ji je v 39 letih oglodal le barvo na zgornji strani, na spodnji pa je še nakazovala, da je bila nekoč modra. Najdena vrv je tudi nakazovala začetek resnega plezanja. Če smo čisto pošteni, je težko govoriti o presežkih kakršnih koli užitkov nad sedem tisoč metri. Kljub temu se je na trenutke zdelo, da je plezanje (skoraj) uživaško in zlasti zgornji del grebena je bil vrtoglavo oster in strm. Proti koncu drugega dne plezanja v območju grebena je ta postal prepaden in prestrm. Nekje na višini, kjer je škotska naveza obrnila, sva se midva z enim spustom po vrvi preusmerila na severni del grebena. Po neskončnih delikatnih prečkah, posutih s cukrastim snegom, sva pod vršno skalno glavo, na višini 7800 metrov, začela izkopavati poličko za bivak. Nikakor ni hotela biti dovolj široka in na koncu sva se morala sprijazniti z odprtim sedečim bivakom neugodno visoko. Ko zdaj pomislim za nazaj, še kar ekstremna noč, takrat pač dana situacija, ki jo sprejmeš."



"Ko sva naslednje jutro gazila strm, globok in povsem nepredelan cukrast sneg, sem si sam pri sebi mislil, da je to nekaj najbolj demotivacijskega, kar sem doživel. Tudi hlastanje za tisto nekaj zraka, ki ga je na tej višini še ostalo, ni bilo ravno v veliko pomoč. Težko je v vsem tem mozaiku spominov, ki so nama še ostali v podhranjenih možganih, izločiti ključna mesta. Ampak eden od bolj sitnih raztežajev je bil prav zadnji skalni, najmanj 7900 metrov visoko. Ni šlo za nikakršno previsno mesto, ampak kombiniran raztežaj, kjer si kot maček zataknil svoje kremplje derez in cepinov v preperelo skalo, poprhano s snegom. Noben krempelj ni držal celotne teže, o kakršnem koli varovanju pa sva že takoj nehala razmišljati. Toma sem v šali vprašal, kako oceniš tak raztežaj. Strinjala sva se, da ga preprosto ne moreš," slikovito opisuje 42-letni Kranjčan.

"In vrh? Tega sva dosegla sredi popoldneva, 4. avgusta. Objela sva se, se fotografirala in nasmehnila. Za kaj več nisva imela ne volje ne energije. Malo naju je razočaralo megleno vreme. Pa ne toliko zaradi razgledov, ampak nisva bila čisto prepričana, v katero grapo morava zaviti za sestop. Sestopala sva namreč proti Gašerbrumu II, kjer sva se na višini okoli 7400 metrov priključila normalni smeri na omenjeno goro. Sestop sicer ni minil brez nevšečnosti, ampak nič posebej pretresljivega. V dveh slabih dneh sva bila nazaj v baznem taboru. Srečna, da sva pod streho spravila tako ogromen projekt, ki sva ga začela pred dvema letoma? Zagotovo nekje globoko. Čutila pa sva bolj ko ne le izčrpanost," so zgovorne besede Aleša Česna, ki poudarja, da je bil največji izziv te odprave zanj "potrpljenje, sicer pa še nikoli nisem bil fizično tako 'zdelan' kot tukaj. Malo sem mislil, da so to mogoče že leta, vendar je imel Tom iste občutke, kljub temu da je desetletje mlajši."

Prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Gašerbrum III (7952 m) sta poimenovala Edge of Entropy: "Edge se seveda nanaša za zahodni raz, entropija malo filozofsko malo znanstveno kot količina, ki v naravi označuje nered in po zakonu termodinamike lahko v času le raste - tako je najin 'nered' rasel z višino tako v smislu terena (vedno bolj razbit, nedefiniran, težak za varovanje), kot je rasel občutek nereda v najinih glavah zaradi utrujenosti in pomanjkanja kisika." Smer, ki zbere 2000 višinskih metrov, sta ocenila z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice.

Česen in Livingstone sta bila skupaj že na odpravi leta 2018, ko so se z Luko Stražarjem po prvenstveni 2400-metrski smeri v severnem ostenju Latoka 1 povzpeli na 7145 metrov visok vrh ter se tako v zgodovino vpisali z drugim vzponom na ta pakistanski sedemtisočak in prvim uspešnim vzponom s severne strani. Za ta podvig, ki se je štiri desetletja zdel nedosegljiv, je trojica prejela nagrado zlati cepin. Aleš Česen je zlati cepin prejel že leta 2015 za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja (2014, 6657 m) z Luko Lindičem in Markom Prezljem. Tom Livingstone pa ima letos v žepu že uspešno odpravo na Aljaski, kjer sta s slovenskim alpinistom Gašperjem Pintarjem preplezala prvenstveno smer v 1600-metrski južni steni gore Mt Dickey.

Ob zlatem cepinu, najprestižnejši alpinistični nagradi, ki so jo v dobrih 30 letih podeljevanja kar desetkrat prejeli slovenski alpinisti, velja omeniti še olimpijsko zgodovino alpinizma. Na prvih zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu leta 1924 so namreč podelili posebno medaljo za alpinistične dosežke, ki so jo prejeli člani in šerpe britanske odprave na Everest leta 1922. Olimpijske medalje za dosežke v alpinizmu so sicer podelili le štirikrat, a iz alpinizma se je razvilo športno plezanje, kjer Slovenija prav tako ostaja velesila z dvakratno olimpijsko prvakinjo Janjo Garnbret.