GRS zavetišče na Okrešlju pogorelo do tal

Povzeto s spletne strani GRS Celje. Kot strela z jasnega je nekaj čez enajsto zjutraj udarila vest: Gori vaše zavetišče na Okrešlju. V takih trenutkih se šele zaveš, kako nemočen si proti stvarem, ki se odvijajo proti tvoji volji, oziroma proti volji kogarkoli. Gasilci s svojo tehniko ne morejo blizu (zavetišče je na višini malo manj kot 1400 metrov in do njega je skoraj uro hoda iz doline). Helikopter ne more poleteti zaradi megle. Nemočno si prepuščen kruti sili narave. Z žalostjo v srcu ugotoviš, da lahko samo nemo opazuješ, kako ognjeni zublji požirajo del tvojega življenja.

Nekje na začetku 20. stoletja je bila v zavetju ogromne skale postavljena pastirska koča, ki je služila za zavetišče pastirjem, ki so na Okrešlju pasli živino. Po drugi svetovni vojni so si zavetje v njej našli graničarji, ki so budno čuvali mejo s sosednjo Avstrijo. V šestdesetih letih si je vojska hotela na Okrešlju postaviti novo karavlo. Ker pa to ni bilo pogodu takratnemu vodstvu planinskega društva Celje, so sklenili kompromis in zavetišče GRS z doplačilom odstopili takratni JLA za karavlo, celjska postaja GRS pa je v zameno dobila karavlo, to je staro pastirsko kočo pod skalo na travniku na Okrešlju. Z veliko vnemo so jo takratni reševalci obnovili in usposobili za bivanje, v hlevu na zadnjem delu pa so uredili zimsko sobo za potrebe planincev.

V začetku devetdesetih let je bila koča temeljito prenovljena, vseeno pa je obdržala »dušo«. Bila je prijazna, topla, čeprav majhna, nas nanjo veže toliko spominov, da bi o tem lahko pisali romane. V zimskih večerih, seveda ob dobrih razmerah v stenah nad Okrešljem, se nas je v njej gnetlo tudi po petdeset, pa smo se imeli lepo in nepozabno. Mnogo fantov ima nanjo prelepe spomine na prečute noči v dekliški družbi. Mnogokrat je nudila zavetje reševalcem, ki so čakali, da se zdani in bodo lahko nadaljevali z reševalno akcijo. Zdaj je ni več. Trdno smo odločeni, da bomo postavili novo. Dušo pa ji bomo vdihnili ljudje

Vir: http://www.grs-celje.org/