Ni dvoma o obstoju planinskih poti

Na osnovi javnih polemik o statusu planinskih poti želi Planinska zveza Slovenije (PZS) poudariti, da so v naravi obstajale že dobro stoletje pred sprejetjem Zakona o planinskih poteh leta 2007. Zgodovina njihovega označevanja sega v 19. stoletje in prva markirana pot v Julijskih Alpah je bila urejena 1879. iz Bohinja čez Komarčo na Triglav, sistematična dejavnost označevanja planinskih poti pa se je začela leta 1893 z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva, predhodnika PZS. Zato jih planinska zveza in planinska društva kot skrbniki planinskih poti še naprej vzdržujemo in skrbimo zanje, kar predstavlja eno temeljnih dejavnosti planinske organizacije, pri čemer v prihodnje upamo na ustreznejše zakonske rešitve področja, predvsem takšne, ki bodo izvedljive s strani vseh deležnikov, vključenih v izvajanje zakonodaje.

Polemike izhajajo iz dejstva, da pristojno ministrstvo še ni vzpostavilo evidence planinskih poti. Glavna težava je v določilih Pravilnika o načinu prostorskega prikaza tras planinskih poti ter Uredbe o vsebini evidence o planinskih poteh in o načinu njene vzpostavitve in vodenja, ki določata, da bi morali za vse poti izdelati geodetske načrte. To bi po nekaterih ocenah za trenutni obseg planinskih poti pomenilo strošek več milijonov evrov in več let dela, zato se PZS že leta zavzema za racionalnejšo ureditev in poenostavitev določil.

V Sloveniji je označena mreža 1974 planinskih poti v skupni dolžini 10.004 kilometre. Planinska zveza je na podlagi podatkov in sodelovanja s planinskimi društvi vzpostavila prostorski prikaz planinskih poti, ki je objavljen na http://www.planinske-poti.si/. Da je danes na voljo v obstoječi obliki in obsegu, je zahteval deset let prostovoljnega dela. Prikaz planinskih poti je javno objavljen na spletu ter prikazan na zemljevidih in v vodnikih, kar je prispevek planinske organizacije k varnejšemu obiskovanju gorskega sveta.

Planinske poti so opredeljene v 2. členu Zakona o planinskih poteh, ki jih opredeljuje kot ozek pas zemljišča, praviloma v gričevnatem, hribovitem in goratem svetu, namenjen za hojo, tek ali plezanje, ki je lahko obstoječa pešpot ob javni prometni površini, poljska pot ali ustrezna gozdna prometnica, lahko pa je tudi samostojna, praviloma največ en meter široka, le v nujnih primerih z naravnim materialom utrjena trasa. V 6. členu zakon nadalje določa, da se planinske poti označuje s Knafelčevo markacijo, kar je tudi glavni razlikovalni in prepoznavni znak planinskih poti v naravi.

Sklepanje, da obstoječe planinske poti niso legalne, ni utemeljeno. Namen sprejetja Zakona o planinskih poteh je bil med drugim tudi ureditev in poenotenje stanja planinskih poti v naravi, ki so na območju Slovenije že več kot stoletje. Določb zakona tako ne moremo razumeti na način, da do vzpostavitve prostorskega prikaza s strani ministrstva, ki je ena od faz urejanja planinskih poti, nobena planinska pot ne obstaja. Zakon je povzel trenutno stanje v naravi in nikjer ne določa, da v primeru nepravočasne vzpostavitve evidence poti nehajo obstajati.

Poudarjamo, da še vedno velja določilo, da po planinskih poteh ni dovoljena vožnja s kolesom, razen kjer te potekajo po poljskih poteh ali gozdnih prometnicah. Dopustna je tudi ureditev poti za dvonamensko rabo, torej za hojo in kolesarjenje. Planinska zveza Slovenije ima sprejeta merila z vidika varnosti in varstva narave, na katerih poteh je takšen režim mogoče uvesti. Za dve poti smo na predlog skrbnika interni postopek za ureditev dvonamenske poti že izvedli, že več kot leto pa čakamo na formalno potrditev s strani ministrstva, pristojnega za šport.

Po podatkih študije o športnorekreativni dejavnosti Slovencev, ki so jo na fakulteti za šport izvedli leta 2008, se s planinstvom in gorništvom ukvarja 15 odstotkov, torej okrog 300 tisoč Slovencev, slovenske gore pa letno obišče več kot 1,4 milijona obiskovalcev. Planinske poti uporabljajo vsi – ne le planinci, ampak tudi domačini, ki živijo ob njih, izletniki, turisti in drugi obiskovalci slovenskega gorskega, hribovitega in gričevnatega sveta, ki ga povezujejo in delajo privlačnega prav zgledno urejene in označene planinske poti.

"V Planinski zvezi Slovenije smo močno razočarani nad dvomi nekaterih posameznikov in medijev o obstoju planinskih poti, ki jih planinci z obilico prostovoljnega dela in veliko mero kritja stroškov iz lastnih sredstev vzdržujemo že več kot sto let. Planinske poti so dejstvo, prepoznavno in vidno praktično v vseh delih Slovenije. Že kmalu po sprejetju Zakona o planinskih poteh in podzakonskih aktov smo v planinski organizaciji začeli opozarjati pristojne državne organe na nekatere pravne rešitve, ki v praksi niso uresničljive. Ker smo letos končali desetletno prostovoljno delo na prostorskem prikazu planinskih poti in uredili kataster s podatki o skrbnikih planinskih poti, upamo, da bomo v sodelovanju s pristojnimi državnimi organi v najkrajšem možnem času rešili preostala odprta vprašanje v zvezi s tem zakonom. Za konec naj jasno povem, da je kolesarjenje po planinskih poteh še vedno omejeno na prometnice in na dve planinski poti, ki smo jih uredili in označili za dvonamensko rabo, na vseh ostalih planinskih poteh, ki potekajo po stezah, pa je kolesarjenje prepovedano. Vsaka drugačna interpretacija pomeni tudi prevzem odgovornosti za morebitne nesreče in za poškodovanje planinskih poti, saj tovrstne poti niso prilagojene za kolesarje," poudarja Bojan Rotovnik, predsednik Planinske zveze Slovenije.