Planinska infrastruktura - podpora razvoju...

Planinska infrastruktura - podpora razvoju turizma ali zgolj njegova pastorka?

Planinska zveza Slovenije (PZS) je v sodelovanju s Komisijo za koče in poti Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) na mednarodnem posvetu Planinska infrastruktura - podpora razvoju turizma ali zgolj njegova pastorka? 31. januarja na sejmu Alpe-Adria v Ljubljani opozorila, da kljub cvetočemu turizmu v Sloveniji večina vzdrževanja slovenskih planinskih koč in poti še vedno sloni na plečih prostovoljcev ter da bo brez sistemske ureditve podpore prišlo do postopnega nižanja standarda urejenosti planinskih poti in koč. Kako pomemben del turizma in državnega financiranja je planinska infrastruktura v Avstriji in na Južnem Tirolskem ter kako načrtujejo usmerjanje razvojnega buma gorskega kolesarjenja na Bavarskem, pa so osvetlili predstavniki planinskih zvez Avstrije, Južne Tirolske in Nemčije.

Ob vse večjem turističnem obisku Slovenije se tudi v gorah povečuje število obiskovalcev, tako planincev kot gorskih kolesarjev, in tako po zadnjih podatkih slovenske gore letno obišče 1,7 milijona obiskovalcev. "V gore hodi okoli 350 tisoč slovenskih planincev, pri čemer jih je le 60 tisoč članov PZS, torej je le vsak šesti planinec na naših poteh tudi naš član, breme vzdrževanja pa je v celoti na naših plečih. PZS ne zmore več zagotoviti dovolj sredstev za materialne stroške vzdrževanja, tudi potrebnemu prostovoljnemu delu na poteh smo markacisti komaj še kos. Vedno večji obisk na planinskih poteh pomeni večjo obremenitev na podlago, to pa pomeni tudi veliko več dela za markaciste, saj je treba poti še dodatno zaščititi s protierozijskimi zaščitami in stopnicami," je izpostavil predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan in dodal, da visokogorske koče zaradi kratke sezone in težkih visokogorskih razmer poleg stroškov gostinskih storitev in prenočevanja komaj pokrijejo stroške najosnovnejšega vzdrževanja koč: "Za posodobitev koč, ekološko in energetsko sanacijo nujno potrebujemo dodatne vire. V prihodnje pričakujemo izdatno finančno pomoč države, lokalnih skupnosti in turističnega gospodarstva, saj so naše koče in poti pomemben del turistične infrastrukture, ki jo nudimo brezplačno vsem, tako domačinom kot vse bolj številnim tujcem."

V sprejeti Strategiji trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021 so planinstvo, pohodništvo in ostale aktivne oblike doživljanja gora opredeljene kot ene glavnih aktivnosti v alpskih destinacijah, a "planinske koče in poti kot temelj za izvajanje trajnostnih aktivnosti v gorah še vedno ostajajo v domeni prostovoljnega dela številnih planinskih društev oziroma njihovih članov. V takšnem stanju pa težko trdimo, da pristojni priznavajo planinske koče in poti kot del turistične infrastrukture, ki deluje in posluje v posebno oteženih pogojih," je poudaril podpredsednik PZS Miro Eržen in razložil: "Danes so pričakovanja obiskovalcev v obratnem sorazmerju z dejanskimi zmožnostmi, ki jim lahko sledijo koče, poleg tega pa se pričakovanja ljudi z razvojem tehnologije povečujejo. V medijih se marsikdaj ustvarja celo vtis, da gre za dobičkonosno dejavnost, a ob upoštevanju prostovoljnega dela poslovanje pokriva zgolj tekoče stroške obratovanja. Akumuliranih sredstev za udeležbo na razpisih ni, donatorska in sponzorska sredstva so praktično usahnila, finančna pomoč na lokalni ravni pa je odvisna od osebne percepcije županov in domicila planinskih koč."

V Sloveniji je 161 oskrbovanih planinskih koč, od tega 31 koč prve, 49 druge in 81 tretje kategorije, ter 17 bivakov, skupno je v teh 178 objektih na voljo 7400 ležišč in več kot 10 tisoč sedišč. Dvanajst planinskih koč oskrbujejo s helikopterjem, 14 s tovorno žičnico, samo tretjina je opremljena z malo čistilno napravo in le dve sta priključeni na javno komunalno omrežje, kar ostaja velik izziv za v prihodnje. Slovenijo prepreda več kot 10 tisoč kilometrov planinskih poti, za vzdrževanje katerih skrbi nekaj več kot 770 markacistov, kar pomeni, da en markacist skrbi za 13 kilometrov planinskih poti, za kar letno skupno namenijo več kot 30.000 prostovoljnih ur. Planinska zveza Slovenije je leta 2018 z naslova Fundacije za šport (FŠO) za urejanje planinskih poti prejela 12.500 evrov, kar pomeni dober evro za kilometer poti, kar je le kaplja v morje. PZS je iz lastnih sredstev za vzdrževanje zelo zahtevnih planinskih poti dodala 16.000 evrov ter v letih 2017 in 2018 iz lastnih virov razdelila skrbnikom planinskih poti 20.000 evrov za pokritje materialnih stroškov. Za planinske koče PZS neposredno ne dobi nobenih državnih sredstev, je pa FŠO lani namenil Vojkovi koči na Nanosu 15 tisoč sredstev za izgradnjo čistilne naprave. PZS ima sklenjen dogovor s Slovensko vojsko in policijo za brezplačne helikopterske prevoze opreme za energetsko in ekološko sanacijo planinskih koč ter vzdrževanje in obnovo planinskih poti; lani je vojska opravila 35 ur naleta in policija dve uri, za letos velja dogovor za 30 ur z vojsko in 10 s policijo. Dodaten evro pri članarini 2019 za vse člane planinskih društev in klubov, razen predšolske in osnovnošolske otroke, bo PZS namenila gradnji nove koče na Korošici, ki jo je leta 2017 uničil požar.

Tudi v Avstriji nad vzdrževanjem planinske infrastrukture bdi krovna planinska zveza, pod katero v devetih deželah deluje dvanajst planinskih zvez, ki imajo skupno 545 tisoč članov ter skrbijo za 50 tisoč kilometrov planinskih poti in 475 planinskih koč s skoraj 25 tisoč ležišči. Financiranje je urejeno na državni, deželni in občinski ravni ter prek evropskih sredstev, del je tudi iz prispevka članov, je pojasnil Peter Angermann iz Planinske zveze Avstrije (ÖAV), ki je predstavil financiranje na primeru deželne zveze ÖAV Koroška ter odmevno peticijo Za koče in poti: "S to peticijo smo leta 2013 uspeli prispevek države za vzdrževanje in obnovo planinske infrastrukture z 1,5 milijona evrov dvigniti na 3,6 milijona evrov letno. Če bi naredili primerjavo s Slovenijo, bi morala po tem ključu Slovenija s strani države dobiti dva milijona evrov letno. Ohranjanje planinske infrastrukture spodbuja tudi deželna vlada Koroške, ki je v letu 2018 šestim koroškim planinskim zvezam namenila skupno 150 tisoč evrov. Avstrija se zaveda, da so planinska društva pomemben del turizma in da gresta turizem in planinstvo z roko v roki."

"Vzdrževanje koč in poti je obsežno ter povezano z visokimi stroški, tudi zaradi odmaknjene lokacije ter oskrbovanja s tovorno žičnico in nekaj koč s helikopterjem, a planinsko infrastrukturo se pri nas dojema kot predpogoj za cvetoč turizem, zato uživa veliko podporo lokalne skupnosti. Skupaj s svetovno znanimi alpinisti in plezalci, ki prihajajo z Južne Tirolske in za gorniško dejavnost navdihujejo mlajše, je kot nekakšna vizitka naše dežele," je dodal Martin Niedrist iz Planinske zveze Južne Tirolske (AVS), ki ima 70 tisoč članov, za vzdrževanje in obnovo 12 planinskih koč in 14 bivakov in zavetišč pa lahko letno porabi 250 tisoč evrov. Poleg tega ima dežela Južna Tirolska v lasti 25 planinskih koč, za posodobitev katerih bo namenila 15 milijonov evrov. Za mrežo 16 tisoč kilometrov planinskih poti pa imajo vsi deležniki letno na voljo 900 tisoč evrov. Za razliko od Slovenije, kjer zelo zahtevne planinske poti vzdržujejo prostovoljci, jih v tujini večinoma profesionalci.

V Švici deluje model, kot je bil v Sloveniji delno uveljavljen že v preteklosti, ko so se v poseben sklad zbirala sredstva na podlagi prodane hrane, pijače in nočitev v planinskih kočah. V švicarski sklad se steka določen odstotek od v kočah prodane hrane, pijače in nočitev, vanj plačujejo društva, ki nimajo svojih planinskih koč, dodajo se še donacije članov. Poleg tega za vzdrževanje planinske infrastrukture prispevajo tako država in kantoni kot turistična organizacija, je še razložil Eržen, vodja Komisije za koče in poti CAA in podpredsednik PZS.

Posveta se je udeležila tudi državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Eva Štravs Podlogar, ki je izpostavila, da aktivnosti v naravi sodijo med najpomembnejše produkte slovenskega turizma in da rešitve iščejo v integralnem smislu, saj je problematika planinske infrastrukture vezana na več različnih resorjev.

V sosednjih alpskih državah se srečujejo tudi z velikim porastom deleža gorskih in drugih kolesarjev, kar gre pričakovati tudi v Sloveniji, preobremenjene kolesarske steze in poti v naravi pa predstavljajo izzive na področju infrastrukture. Kot je osvetlil Nicolas Gareis iz Planinske zveze Nemčije (DAV), je razvoj opreme prinesel velike spremembe - s pomočjo e-koles, ki jih ima v Nemčiji že pet milijonov ljudi, lahko kolesarijo tudi tisti, ki sicer telesno tega ne bi bili sposobni, zaradi svetilk za na čelado se podaljša čas, ko lahko kolesarimo, dejavnost pa olajša tudi spremenjen pogon. Vedno več kolesarjev pomeni tudi vedno večji pritisk na naravno okolje, ker je narava zanimiva za različne interesne skupine, pa lahko prihaja do konfliktov. Da gorskih kolesarjev ne bi več ocenjevali kot tistih, ki vdirajo v naravni prostor, so na Bavarskem zagnali 250 tisoč evrov vreden projekt Gorsko kolesarjenje - trajnostno v prihodnost: "V ospredju je trajnostni razvoj, pomembni so vprašanje odgovornosti v primeru nesreče, enotno označevanje in prenosljivost modela na druge države, pa sodelovanje s šolami, saj so otroci naša prihodnost. Izdali smo tudi letak s smernicami za gorsko kolesarjenje, cilj katerega je osveščanje in vzpostavljanje odgovornosti med posameznimi deležniki. Ne želimo, da ljudje zaradi tehničnih možnosti preživijo noč v gorah, ampak želimo nagovoriti tiste, ki se ne znajdejo, in preprečiti negativne učinke na naravo."

Tudi Komisija za turno kolesarstvo PZS je izdala Priporočila za turno kolesarstvo in objavila stališče CAA glede električnih koles ter že več kot desetletje usposablja turnokolesarske vodnike in osvešča o sobivanju pri športu v naravi. Pomemben korak naprej je Slovenska turnokolesarska pot, odprta junija 2016, ki nagovarja širok krog kolesarjev ter je izrazit primer prispevka k trajnostni mobilnosti, eden večjih projektov na področju kolesarjenja na Slovenskem in najdaljša tovrstna pot v Evropi, hkrati pa plete obširno mrežo povezav med planinskimi društvi, lokalnimi skupnostmi ter ostalimi organizacijami na področju planinstva, turizma in gostinstva.