Podelitev plakete za življenjsko delo v športu

Včeraj 11. februarja 2011, je v Unionski dvorani ljubljanskega Grand hotela Union potekala podelitev Bloudkovih priznanj, kjer je zbrane nagovoril tudi predsednik vlade RS Borut Pahor. Med prejemniki Bloudkove plakete za življenjsko delo v športu je bil tudi naš alpinist, gorski reševalec, publicist in pisatelj Tone Škarja.

Bloudkovo nagrado za vrhunske mednarodne športne dosežke so prejeli smučarka Tina Maze, judoistka Lucija Polavder in boksar Dejan Zavec. Rolando Pušnik za izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa in šahist Milan Kneževič za življenjsko delo in izjemen prispevek k razvoju športa v Sloveniji.
Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu sta poleg našega Toneta Škarje prejela še David Antončič, nekdanji jadralni reprezentant in Jože Šlibar, nekdanji svetovni rekorder v smučarskih skokih. Med prejemniki Bloudkove plakete so bili še kajakaš, nosilec kolajne s SP v Tacnu Jure Meglič, evropski prvak v balinanju Davor Janžič, nosilka številnih odličij s SP v kegljanju Rada Savič in Miha Zupan, prvi profesionalni gluhi košarkar na svetu, odlična tekmovalka v skirollu in rolkanju Mateja Bogatec za pomemben prispevek k razvoju in popularizaciji slovenskega zamejskega športa, atlet Igor Primc za pomemben prispevek k razvoju in popularizaciji slovenskega športa ter Športno društvo Sonček, ki že več kot 15 let s svojimi akcijami navdušuje mlade športnike.

Kdo je bil inženir Stanko Bloudek in zakaj se podeljujejo priznanja?
Inženir Stanko Bloudek (rojen v Idriji 11. 2. 1890, umrl v Ljubljani 26. 11. 1959) je bil osebnost, ki je doslej najvidneje in najtehtneje vplivala na razvoj telesne kulture v Sloveniji in v tem okviru posebej na rast slovenskega športa. Bil je konstruktor letal, športni organizator in usmerjevalec, sam aktiven športnik, graditelj športnih objektov v Sloveniji (tudi skakalnice v Planici) in v raznih državah po Evropi.
Bloudkova priznanja (nagrada in plaketa) so najvišje državno priznanje Republike Slovenije, ki jo od leta 1965 podeljuje Odbor za podeljevanje Bloudkovih priznanj za dosežke na področju športa. Bloudkova priznanja ureja Zakon o Bloudkovih priznanjih.

Veličino osebnosti Stanka Bloudka izžareva anekdota iz leta 1930, ko je na tedaj enem najsodobnejših plavalnih bazenov v Evropi – njegovi Iliriji – potekalo prvenstvo v plavanju.
"V novem bazenu Ilirije so bile prvič v novih razmerah tekme za slovensko prvenstvo v plavanju. Vodstvo plavalne zveze, ki je bilo v rokah članov Primorja, je poskušalo z nepravilnimi odločitvami in razveljavitvami v vodi doseženih uspehov škodovati Iliriji tako, kot je bilo to na plavalnih prvenstvih sploh v navadi. Bloudek je nekaj časa to početje mirno gledal, nato pa mu je prekipelo in je z eno samo gesto, čeprav ni sodeloval v razsodišču ali vodstvu tekmovanja, napravil početju konec. "Iz naše vode ven!" je ukazal in popoldne ni več pustil v kopališču nadaljevati tekem. Pomirili so ga šele naslednji dan in pregovorili, da so se tekme, ki so bile v njegovem bazenu, lahko nadaljevale, sodniki pa si premislili in potem privedli tekmovanje do konca v duhu športne poštenosti." (Odlomek iz knjige: Drago Stepišnik: Stanko Bloudek, Državna založba Slovenije, 1971)
In zakaj je Tone Škarja, alpinist, gorski reševalec, publicist in pisatelj prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo?
Tone Škarja predstavlja steber slovenskega alpinizma, ki je s svojim aktivnim udejstvovanjem pomembno prispeval k uveljavitvi le-tega v svetu. Sicer v slovenskem prostoru majhno število pripadnikov alpinizma (trenutno jih je v PZS registriranih 526) je uspešno pripeljal od prvih vzponov v domačih gorah, preko Centralnih Alp, do arene svetovnega alpinizma, Himalaje. S trdnim delom, načrtovanjem in predvidevanjem na osnovi izkušenj se je z močno ekipo hitro uveljavil in prehitel svetovno elito. V svetu še vedno zelo odmeva vzpon preko zahodnega grebena na vrh Everesta, ki je nepristransko opisan v knjigi Everest- the Mountaineering History avtorja Walta Unswortha iz leta 2000. Kljub temu, da je bil sam vrhunski alpinist, svojega položaja nikoli ni izkoriščal, nasprotno, možnosti je dal vsakemu, ki je imel voljo do dela. Pod njegovim vodstvom smo Slovenci kot prvi začeli na visoke gore plezati v alpskem stilu (iz baze do vrha v enem zamahu, brez vmesnih taborov), ki je danes najbolj cenjen način plezanja. Celih trideset let vodi Komisijo za odprave v tuja gorstva, ki je nastala prav zaradi razklanosti med alpinisti in s tem bojazni, da do realizacije novih odprav v tuja gorstva sploh ne bi prišlo.
Skratka, celotno njegovo življenje je povezano z alpinizmom in razpeto med domačim krajem, Planinsko zvezo Slovenije in takratno Gorsko reševalno službo. Ves svoj čas je posvečal organizaciji alpinističnih odprav, kar v času takratne družbene ureditve in transportnih možnosti ni bilo lahko, v duhu popeljati slovenski alpinizem v sam vrh.
Planinska zveza Slovenije vsako leto prejme biltena dogajanja na področju svetovnega alpinizma (American Alpine Journal, The Himalayan Database of Elisabeth Hawley), v katerih se vsakič pojavi ime naše države in za vsakim takšnim imenom stoji tudi del Toneta Škarje.
Dosežki oz. uspehi, zaradi katerih se je Toneta Škarjo predlagalo za dobitnika Bloudkovega priznanja
- načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva od leta 1979, ki je k slovenskemu alpinizmu prispeval svetovno prepoznavnost. Brez njegovega nesebičnega in pravičnega vodenja tako pomembnega dela Planinske zveze Slovenije, kot so odprave v tuja gorstva, slovenski alpinizem danes ne bi bil v samem svetovnem vrhu. Z načrtovanim usmerjanjem in kvalitetno vodstveno ekipo, mu je uspelo, da je sprva Jugoslavija in nato Slovenija, v samo nekaj letih prišla od nič do vrhunskih vzponov v himalajskih stenah, ki zaradi specifičnega okolja in velike višine veljajo za najtežje na svetu. Številni posamezniki, ki so se izkazali v plezanju alpskih sten, so dobili priložnost in trdimo lahko, da brez njegove prisotnosti Slovenija ne bi imela treh Zlatih cepinov (Piolet d Or), ki so najvišje priznanje alpinizmu.
- je uspešen publicist s številnimi kritičnimi članki s področja planinstva in alpinizma ter pisec literarnih del, v katerih na pristen način predstavi alpinizem: od poti, življenja v baznem taboru, dela na gori, do sreče in solz na vrhu, žalosti ob izgubi prijatelja ...
Izpisek njegovih del iz COBISSA (izpisal France Malešič):
1972, 1974, 1984 - Hoja in plezanje v gorah - soavtor Tine Mihelič - priročnik - Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, tri izdaje
1975 - Stene mojega življenja - monografija - Obzorja, Maribor
1976 - Kangbačen - soavtorji Jože Andlovic, Stane Belak, Danilo Cedilnik, Janez Dovžan, Zoran Jerin, Franc Jeromen, Bojan Pollak, Roman Robas, Peter Soklič, Tone Trobevšek - monografija - Mladinska knjiga, Ljubljana
1979 - Na vrhu sveta - soavtorji Jože Andlovic, Danilo Cedilnik, Aleš Kunaver, Matjaž Maležič, Franci Savenc, Ante Mahkota - zbornik - Mladinska knjiga, Ljubljana
1979 - Na vrhu svijeta - soavtorji Jože Andlovic, Danilo Cedilnik, Aleš Kunaver, Matija Maležič, Zoran Jerin, Franci Savenc, Ante Mahkota - zbornik - Mladinska knjiga Zagreb, Globus
1981 - Everest - soavtorji Stane Belak, Ivan Kotnik, Marjan manfreda, Vanja Matijevec, Dušan Podbevšek, Roman Robas, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič, Nejc Zaplotnik - monografija - Mladinska knjiga, Ljubljana
1987 - Jalung Kang - monografija - Borec, Ljubljana
1992 - Stoletje v gorah - soavtorji Jože Dobnik, Božo Jordan, Marjan Raztresen, Pavle Šegula, Danilo Škerbinek, Albin Vengust, Kazimir Rapoša, Franci Savenc, Franc Vogelnik, zbornik ob stoletnici PZS - Cankarjeva založba, Ljubljana
2002 - Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom - soavtorji France Malešič, Cene Griljc, Vlasto Kopač, Miro Štebe - monografija - Planinska zveza Slovenije, Ljubljana
2003 - Planinski zbornik, Ob 110-letnici Planinske zveze Slovenije - soavtorji Franc Ekar, Matjaž Deržaj, Tone Strojin, Stanko Klinar, Jurij Dobravec, Anton Ramovš, Janez Duhovnik, Bine Mlač, Tomo Česen, Danilo Škerbinek - zbornik - Planinska zveza Slovenije, Ljubljana
2004 - Slovenci v Himalaji - Slovenians in Himalaya - dvojezična monografija - Planinska zveza Slovenije, Ljubljana
2008 - Kangčendzenga, gora usode - monografija, Didakta, Radovljica
- pleza od leta 1956 in je poznan po številnih prvenstvenih vzponih, ki so pomenili mejnik takratnega časa in po katerih se mladi še danes zgledujejo. V nadaljevanju je spisek nekaterih njegovih najpomembnejših vzponov:
Kalška gora: Direktna vstopna varianta v Severovzhodni raz
Zajeda (smer Humar-Škarja)
Kalški greben - severna stena: zimski, sam
Kogel: Kamniška smer
Skuta: Direktna smer čez Ploščo, Desni steber v severni steni, prvi zimski vzpon
Štruca: Direktna smer
Dolgi hrbet: Smer Šimenc-Škarja, Trikot, Smer Saša Kamenjeva
Brana:
- zahodna stena: Beli steber, Bosova smer, prvi zimski vzpon, Orion, prvenstvena, zimska
- vzhodna stena: Centralna smer, prvi zimski vzpon, delno prvenstvena
Planjava:
- severna stena:
Drofenikova-Tschadova, prva zimska ponovitev z Metodom Humarjem, Drofenikova: prvi zimski vzpon, sam
- jugovzhodna stena: Humar-Škarja
Ojstrica:
- južni greben: Zajeda na Ramo
- vzhodna stena: zimska, sam
Zadnji Prisojnik: Direktna smer, prva zimska ponovitev
Alpe - pomembnejši vzponi:
Mt. Blanc: nočno prečenje, sam
Mt. Blanc du Tacul: Gabarrou-Albinoni
Mt. Blanc - Dent du Requin: Rébuffat-Couttet
Grands Chamoz: Welzenbach-Merkl, direktni izstop Heckmair-Kröner
Aiguille Verte:
- severozahodna stena: Charlet-Platonov
- severovzhodna stena: Couturier, sam
Aiguille du Midi: Kozmični greben, sam
Les Droites: Vstopna varianta na severni raz, prvi vzpon
Sattelhorn: Direktni vstop, prvenstvena
Les Courtes: Severovzhodni raz
Avstrijska, sam
Švicarska smer
Weisshorn: Severna stena
Monte Rosa, Nordend: Direktna smer
Mont Blanc du Cheillon: Severna stena
Breitlauihorn - Tyfelsgrat: Severno rebro, prvi vzpon
Lonzahörner: Severna stena
Aiguille du Chardonnet: Steber Migot, v navezi in sam
Pic sans Nom-Coup de Sabre: Severna stena, sam
- bil je vodja številnih alpinističnih odprav, kar je najzahtevnejša vloga posameznika, ki jo opravlja na odpravi. Brez kvalitetnega vodenja, hitrih in premišljenih odločitev, ni uspešne odprave na vrhove. Kot največji dosežek mu lahko štejemo jugoslovansko odpravo na Everest leta 1979, ko so kot prvi preplezali zahodni greben Everesta. Na gori so napeli 11 km vrvi, čez začetni del pa so opremo spravljali kar z ročno žičnico. Smer so do danes ponovili, kljub številnim poskusom najboljših alpskih narodov, samo Bolgari in še to ne v originalu. Priloga 1: Seznam odprav Toneta Škarje.
- med leti 1968 in 1978 je bil načelnik Gorske reševalne službe postaje Kamnik. V tem obdobju je utrdil disciplino in poskrbel za nadaljnjo rast kakovosti dela reševalcev, ter za izpopolnjevanje reševalne tehnike ter veščin sodobnega alpinizma.
- član Planinske zveze Slovenije od leta 1955
- alpinist od leta 1956
- gorski vodnik od leta 1993
- v planinski organizaciji je aktivno sodeloval kot:
- podpredsednik PZS, 1998
- urednik Obvestil PZS, Planinskega vestnika in planinskega koledarja
- pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja.
Dosedanja priznanja Toneta Škarje na področju športa:
1987, Častni znak GRS 25 let
1964, Srebrni častni znak PZS
1965, Zlati častni znak PZS
1974, Zlati častni znak PZS
1997, Spominska plaketa PZS
1979, Zlati znak PSJ (PSJ-Planinarski savez Jugoslavije)
1965, Srebrni znak PSJ
1997, Zaslužni znak GRS 35 let
2002, Svečana listina PZS
2005, Spominsko priznanje - Čopov steber
2009, Za izjemen prispevek planinstvu