Belopeška jezera - Strug (pot življenja / Via della Vita - Vevnica - Strug)

Dostop do izhodišča:
Iz ljubljanske smeri po gorenjski avtocesti do izvoza Hrušica. Od tam po regionalni cesti do mejnega prehoda Rateče in naprej še nekaj kilometrov do kraja Fužine (Fusine). Tu se peljemo mimo bivše tovarne verig in nekaj naprej čez most. Takoj za njim je označen odcep ceste (ostro levo) proti Belopeškima jezeroma. Po tej cesti nadaljujemo do gornjega jezera, kjer je veliko parkirišče. Iz Ljubljane do sem potrebujemo približno 1 uro.

Opis poti:
Dostop do ferate :

Šli bomo v smeri planine Alpe Vecchia, oziroma po najkrajšem pristopu do ferate Via de la Vita. Po njej se bomo vzpeli proti Vevnici.

Začetek poti in smerokaze najdemo ob majhnem gostišču na robu parkirišča. Nadaljujemo mimo njega po lepi makadamski cesti v smeri oznak 512. Kmalu pridemo do razpotja, kjer nadaljujemo po desni cesti z oznako 513. Ta vodi do planine Tamar in se nadaljuje ob njenem levem robu. Kmalu za planino je naslednje razpotje. Tu gremo levo. Oznaka poti je še vedno 513. Ko začnemo gristi v breg, moramo paziti na odcep, kjer makadamska pot preide v gozdno stezico. Če hodimo po temi, je to lahko malo slabše vidno. Odcep je označen na odrezanem deblu smreke tik ob cesti (glej slike). Po gozdni poti se zložno dvigujemo proti planini Alpe Vecchia in ko izstopimo iz gozda, smo pri odcepu za ferato Via de la Vita. Do sem lahko brez problema hodimo po temi (z ustrezno razsvetljavo seveda).

Razpotje je po novem lepo označeno in tudi stezica proti ferati Via de la Vita je dobro uhojena. Začetek poteka preko travnika in njen potek je lepo viden. Problem nastopi, ko steza zavije na gruščnat teren in se sledljivost izgubi. Pot poteka ob desnem robu, kjer se občasno vidijo rdeče pike. Nadaljujemo v smeri velikega balvana, ki leži desno od skalnega rebra. Na to rebro NE SMEMO zaviti, čeprav tudi proti njemu vodi shojena potka. Mi lepo nadaljujemo mimo balvana in nad njem bomo spet ujeli označeno stezo, ki nad že omenjenim rebrom zavije v levo. Od tu naprej ni več problemov s sledljivostjo do vstopa v ferato. Težave lahko povzroča prečenje snežišča malo pred vstopom, ki običajno vztraja celo leto.

Ferata Via de la Vita :

Vstop v ferato je nekaj malega pred začetkom melišča in sicer na levi strani. Označen je z rdečo piko. V zgodnjem poletju jo tu lahko zagode robna zev snežišča, ki onemogoča normalen vstop. Začetek poti je zgodba zase. Če te bo stisnilo že tu, nimaš višje kaj iskati. Varovalna jeklenica je samo za okras in je neuporabna. Ta skalni skok najlažje premagamo s prostim plezanjem po desnem robu. Za manj izkušene bo tu varovanje z vrvjo zelo dobrodošlo. Višje so varovala dobra. Pot se nadaljuje po sistemu polic in preči več skalnih stopenj. Vzpenjamo se proti osrednji steni skalnega masiva. Vzdušje je enkratno, pogledi čudoviti. Približujemo se najbolj zanimivem delu poti, žal tudi najbolj na udaru padajočega kamenja, ki ga običajno prožijo naši predhodniki. Ta del se začne z gladko trebušasto ploščo, na kateri že od daleč vidimo verige in železne stope. Tu čez bo treba. Primemo verigo, poiščemo dobro stojišče za odriv, naštudiramo oprimke in hop …. smo že čez. Z verigo pa previdno. Ni vedno najbolje pritrjena, kar običajno vidimo šele ko smo čez.
Nadaljevanje je še bolj zanimivo. Po sistemu verig in skob se dolgo dvigujemo skoraj navpično do izrazite prečnice kjer zavijemo desno. Tu je prostor za najbolj atraktivne fotke. Oddiha pa je le malo. Vzponi in prečenja se nadaljujejo vse dokler se stena ne prelomi in pridemo do melišč. Najtežji del je tu za nami. Sledimo potki in rdečim pikam do skalnega pobočja v osrednjem delu grape. Na levi strani se nahaja obledel napis Via de la Vita. Mi moramo mimo njega in začnemo prečiti nevarovano skalno pobočje v smeri najlažjih stopov. Oprimkov je dovolj, pobočje pa ni preveč izpostavljeno, tako da lahko hitro napredujemo. Sledimo rdečim pikam, oziroma se dvigujemo proti gornjem levem robu. Tam zagledamo kovinsko lestev, ki ne predstavlja problema, saj je v celoti pritrjena tako spodaj kot zgoraj. Nad njo se ta del Via de la Vite zaključi. Nadaljujemo do razcepa poti, kjer desna vodi do bivaka, leva pa na Vevnico.

Vevnica :

Pot na Vevnico tehnično ni zahtevna, je pa slabše vidna. V megli je praktično nerazpoznavna. Rdeče pike so bolj poredke, zato si je treba že od daleč ogledati nadaljevanje. Varovala so redka in so večinoma v dobrem stanju. V začetnem delu pot premaguje skalne stopnje, višje pa preide na grebensko prečenje po gruščnatem terenu. Ko pridemo v sedlo, je do vrha le še nekaj minut.

Strug :

Z Vevnice nadaljujemo v smeri Ponc. Začetek je enostaven. Vevniški greben je lahko prehoden in hitro prispemo do njegovega konca. Tu nas pričaka spust v Vevniško škrbino. Dolgo časa je bil to najtežji del prečenja grebena proti Strugu in naprej proti Poncam, saj so varovala popolnoma propadla. Pred leti so jih obnovili in so trenutno v zadovoljivem stanju. Na nekaterih mestih so sicer poškodovana (glej komentarje slik), vendar večjih težav ni. To je tudi edini del poti, ki je dobro varovan, saj v nadaljevanju tega ni več. Srečujemo sicer ostanke starih varoval, ki pa so izjemno nezanesljiva, zato previdno z njihovo uporabo. Po spustu v škrbino se začne grebensko prečenje z mesti, ki občasno zahtevajo plezanje 2. stopnje. Vodijo nas rdeče pike. Včasih so bolj vidne, drugič manj. Če jih zmanjka, smo zašli, tako da se je potrebno vrniti in poiskati nadaljevanje. Pot se na problematičnih delih vedno umika na italijansko stran in lahko poteka po zelo izpostavljenih pobočjih. Stalno se menjavajo vzponi, spusti, grebeni, pobočja. Prečenje je adrenalinsko in zelo zanimivo. Ko ob poti srečamo kamen z napisom Strug, smo praktično na cilju. Čez nekaj 10 m boš stopil na najbolj osamljeno goro grebena.

Sestop :

Klasičnega sestopa tu ni. Na Strug se običajno odpravimo pri prečenju grebena od Vevnice do Ponc ali v obratni smeri. V skrajni sili lahko sestopimo proti koči Zacchi po popolnoma nezavarovani poti za katero je smerokaz nekaj minut naprej od Struga. Ta sestop je res zasilna varianta, saj zahteva še več izkušenj kot prečenje samega grebena. Smer sestopa nakazujejo redke rdeče pike.

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti