Senaru - Gunung Rinjani (Tropski pristop / Tropical approach)

Dostop do izhodišča:
Vasica Senaru se nahaja na severnem delu otoka Lombok v Indoneziji (vzhodni otok od Balija). Pot se prične na koncu ceste v vasi Senaru.

Opis poti:
Pot iz vasice Senaru je znana kot tropski pristop. Treking avantura se navadno začne v poznih jutranjih urah z začetkom pri Rinjani trek centru na vrhu ceste v vasi Senaru na približno 600 m nadmorske višine. Pri vstopu v nacionalni park se je potrebno podpisati in plačati vstopnino (približno 10 evrov na osebo na dan). Glede na našo pozno uro odhoda je bila prva ura vzpona res peklenska, saj je potekala v vročini in pri 100-odstotni vlagi. Pot sicer po prvi uri doseže oskrbovalno točko POS I na 934 m nmv. Sam sem v tem začetnem delu poti iz džungle potegnil eno palico, ki mi je prišla zelo prav naslednje 3 dni pohoda. Pot se nato nekoliko bolj strmo vzpne in po 2 urah doseže POS II na 1500 m, pri kateri se skupine praviloma ustavljajo za malico in za krajši počitek. Temperatura je tu že bolj znosna. V gozdu so številne opice makakov, ki prežijo za ostanki hrane. Od tu naprej se prične gozd komaj opazno redčiti, a kljub temu je še dokaj temno, saj se glede na uro na tej višini pričnejo zbirati gosti oblaki. V primeru dežja se ni pametno dotikati drevesnih debel (in ostalega rastlinja), saj sem sam na tak način na pohodu 85 km stran pri vzponu na Gunung Agung na otoku Bali dobil pijavko. Kakorkoli, po dveh urah hoje od POS II gozd nenadoma izgine, in sicer kar tako brez postopnega prehoda na iglavce. Svet tu dominira visoka trava in tu in tam kakšen grm. Že po nadaljnjih 5 minutah se prispe na POS III na višini nekoliko nad 2000 m. Pot naprej je najprej razmeroma položna, kasneje pa je vedno bolj strma, dokler ne prispe do samega roba kraterja na višino okoli 2640 m, kjer se noč prespi v šotorih. Območje se imenuje Pelawangan I. Pot na krater zelo spominja na pot na Stol iz Breginja, saj se oddaljeni greben gleda več kot eno uro. Obisk roba kraterja že na tekoči dan je obvezni del, čeprav je zrak veliko bolj poln meglic kot zjutraj. Z roba kraterja se namreč odpre pogled na gromozanski krater dimenzij 6 km x 8,5 km, ki se spušča 600 m v globino do ogromnega turkiznega jezera poimenovanega Segara Anak, kar v prevodu pomeni “Otrok morja”, pri čemer je jezero to ime dobilo zaradi svoje barve, ki spominja na morje. Noč na tej višini je mrzla. Nekdo iz naše skupine je pustil nekaj hrane zunaj šotora, kar je izkoristila ena žival, ki je sredi noči prišla na večerjo in ob tem spuščala zelo čudno glasove. Naslednji dan smo ugibali, ali je bil to pes, opica ali kakšna vrsta divjadi. Čeprav to kar se dogaja v šotoru običajno ostalim ne ostane skrivnost, je to dogajanje izven šotora ostalo nepojasnjeno. Hmm. Okej. Naslednji dan se je pričel že pred sončnim vzhodom s hitenjem na greben kraterja. Zrak zjutraj je čist, zato je vidljivost zjutraj in zgodaj dopoldan najboljša.

Po zajtrku in pakiranju se pot naslednji 2 uri spušča k jezeru. Pot je mestoma nekoliko bolj strma in zahteva nekaj lažjega poplezovanja, zato pot tehnično označujem kot zahtevno. Vendar nosači to pot zmorejo brez posebnosti, in to v japankah s 30 kilogramskimi bremeni, ki jih običajno prenašajo na palici naslonjeno na eno ramo. Na tej strani pobočja se kmalu pričnejo borovci, nekoliko nižje pa tudi trava pridobi na višini. Jezero ponuja krasne razglede, kljub temu so nas zmotile smeti, ki so bile blizu jezera. Vendar naj bi uprava parka že naročila čiščenje, ki je bilo predvideno za prihodnje dni. Pot nato 20 minut sledi obali jezera do območja za kampiranje, od katerega se levo vije pot do vročih vrelcev, do katerih se prispe po 10 minutah hoje. Vroči vrelci se izlivajo v dva vzporedna nekaj metrska slapova, ki se izlivata v dva med seboj povezana tolmuna, v katerih je voda 45° C. V vodi so majhne ribe, ki so sprva plašne, a ob mirovanju plavalca hitro začnejo grizljati odmrlo kožo iz stopal.

Do Pelawangana II se pot vije 3 ure in se prične desno od območja za kampiranje. Pot prvo uro in pol ni strma, vendar ji je težje slediti, saj ima veliko razpotij. Pri razpotjih vedno zavijemo desno in takoj nato spet levo na najnižjo pot (z dvema ponovitvama). Vzrok je poškodovana in bolj nevarna najnižja pot. V položnem delu se preči nekaj strug, čez katere so zgrajeni krajši betonski mostovi. Pot nato pripelje pod strmi greben kraterja, ki se v serpentinah vije do Pelawangana II. Pot je strma a lepo vzdrževana. Na njej je le en 2-metrski skok, kjer se praviloma uporabi roke.

Pelawangan II je območje pod vrhom gore na stičišču poti iz jezera, vrha in vasi Sembalun Lawang (tj Savanski pristop). Pelawangan II je okoli 2700 m visoko in tu se preživi naslednjo noč. Območje imajo rade tudi opice, vendar le podnevi, ko je topleje, zato ni pametno puščati prtljage na odprtem.

Pot na vrh se prične ponoči ob 2:30 in traja 3 ure. Cilj je, da se na vrh pride pred sončnim vzhodom. Pot je strma in polna melišč, zato za pohodnike nevajenih takih poti lahko traja nekoliko dlje od povprečja. Je pa vsekakor zelo zabavno iti dol. Svetilka je praviloma obvezen pripomoček, razen če je pot osvetljena z mesečino, kot je bila v našem primeru (sam sem zato luč kmalu ugasnil). Za mnoge pohodnike je bil to najtežji del poti, meni osebno je bil najtežji del takoj na začetku, ko smo štartali v vročini iz vasice Senaru. Skratka pot ima nekako tri dele. Prva ura je strma in poteka po meliščnatem svetu. Nato pot pripelje na položnejši greben, po katerem se hodi nadaljnjo uro. Zadnja ura je spet bolj strma in meliščnata. Na grebenu in proti vrhu je nekoliko bolj vetrovno, kar ob temperaturi nekaj stopinj nad ničlo prispeva k občutku mraza. Zato je pametno s seboj imeti kapo in rokavice. Razgled z vrha je zelo lep. Na zahodu se vidi vse tri Gili otočke in vulkan na Baliju. Na vzhodu se vidi otok Sumbawa in ves potek poti proti vasici Sembalun Lawang (t.i. Savanski pristop). Po tej poti običajno poteka povratek, ki zahteva 7 do 8 ur hoje in 2600 m spusta.

Povzeto, pot traja 7 ur od vasi Senaru do Pelawangan I (1 dan). Spust do jezera nato traja 2 uri. Vzpon od jezera do kraterja na Pelawangan II traja 3 ure (2 dan). Končni vzpon do vrha vzame še 3 ure (3 dan skupaj s spustom do vasice Sembalun Lawang). Skupaj pohod do vrha traja 15 ur brez prestanka in brez vštetega počitka (v eno smer).

Najboljši čas za obisk gore Rinjani je v sušnem obdobju, ki traja od junija do septembra.

Opis in fotografije se nanašajo na stanje poti iz konca junija 2016.

Ob poti: POS I (934m), POS II (1500m), POS III (2027m), Pelawangan I (2641m), Danau Segara Anak (2009m), Hot springs | vroči vrelci (1980m), Pelawangan II (2701m)

Priporočamo: podobni izleti