Vent - Similaun (običajni pristop iz Venta)

Dostop do izhodišča:
Iz Ljubljane se zapeljemo po avtocesti mimo Salzburga v smeri proti Münchnu. V večnivojskem križišču Dreieck Inntal se usmerimo na cesto A93 v smeri Innsbruck/Kufstein/Brenner. Ob vrnitvi v Avstrijo nadaljujemo po avtocesti A12 mimo Innsbrucka, Telfsa in Mötza, nato pa zavijemo pri izvozu 123 v bližini Ötztal Bahnhof proti B186/B171/Ötztal/Haiming. Cesti B186, ki vozi v Ötztalsko dolino, sledimo mimo krajev Oetz, Längenfeld in središča doline, Söldna. Le nekaj kilometrov naprej od Söldna pri vasi Zwieselstein zavijemo na hitro vzpenjajočo se, vendar udobno asfaltirano cesto proti Ventu. V turističnem naselju Vent parkiramo na enem od številnih (plačljivih) parkirišč. Parkirnina v Ventu je v letu 2020 znašala 5 evrov/dan.

Opis poti:
Z enega izmed parkirišč v Ventu se napotimo skozi naselje do njegovega jugozahodnega roba, kjer zasledimo oznake, ki nas preko mostička popeljejo v smeri proti Martin-Busch-Hütte in Similaunhütte. Precej položni poti, ki v prvem delu izleta poteka po trasi slabše makadamske ceste, sledimo do manjše zasebne koče, kmalu za katero se usmerimo na nekoliko ožjo stezo proti vzhodu, ki nas vodi skozi manjši kanjon rečice Niedertalbach. Po približno petnajst minutah nadaljnje hoje stezi sledimo preko železnega mosta do priključitve nazaj h gorski cesti. Komaj zaznavno vzpenjajoči se cesti, na kateri bomo v toplih poletnih mesecih pogosto naleteli na kolesarje, mimo ovinka pod skrajnimi severnimi pobočji gore Hintere Schwärze sledimo do postojanke Martin-Busch-Hütte.

Pot med kočama Martin-Busch-Hütte in Similaunhütte večinoma poteka po razmeroma položnem, odprtem travniškem pobočju pod prostranstvi ledenikov Marzellferner in Niederjochferner. Lahka in poletni vročini izpostavljena pot nas sprva vodi mimo razpotja, kjer se odcepi neposredni pristop proti Ötzijevemu monumentu, kasneje pa se zvije mimo manjših ledeniških jezerc in nekoliko strmeje vzpne do koče Similaunhütte. Od Venta so do koče pod Similaunom okoli 4 ure hoje, vsa pot pa je ustrezno označena.

Pot od Similaunhütte proti vrhu ni več markirana, je pa zavoljo številnih odtisov in možicev razmeroma jasno indicirana. Sprva se preko grušča spustimo v manjšo kotanjo pod robom ledenika Niederjochferner, nakar se vzpnemo do ledeniškega izteka. Tu se nam ponudita dve možnosti za nadaljevanje poti:
- orientacijsko premočrtna smer se nadaljuje neposredno po ledeniku Niederjochferner, ki pa je v spodnjem delu precej strm in mestoma razpokan. Trajna ledeniška sled sprva poteka proti vzhodu, nakar se obrne proti jugu in preči pod grebenom, preko katerega poteka spodaj opisana alternativa do združitve poti v zgodnjem delu ledenika. Vzpon ali spust po tej inačici v poznih poletnih popoldnevih odsvetujem;
- nekoliko lažja je letna varianta, ki nas v bližini izteka ledenika s pomočjo posameznih možicev in sledi predhodnikov preko mestoma neugodnega grušča povede do privlačnega jezerca pod v večjem delu leta kopnimi pečinami zahodnega grebena Similauna. Od jezera naprej sledimo očitni, nezahtevni in zmerno strmi poti preko dela zahodnega grebena Similaunovega masiva do stičišča poti.

Po vrnitvi na ledenik slednjega prečimo proti vzhodu do zahodnih obronkov vršne glave Similauna; ledenik je v tem delu položnejši in brez vidnih razpok, prečenje pa tako razmeroma enostavno.
V zaključku vzpona sledimo neoznačeni, vendar očitni grebenski poti preko skalnate stavbe Similauna. Zmerno strma pot je mestoma nekoliko izpostavljena, kar je še posebej kočljivo v času, ko na poti ostajajo zaplate snega - v tem primeru je tudi ob zaključnem vzponu priporočljivo uporabiti polno zimsko opremo. Ključni del poti se razkrije v zgodnjem delu grebenskega vzpona, kjer po prehodu manjše ravnice zračno prečimo nad prepadnimi vesinami Similauna. Po vstopu v vršno etažo gore razmeroma širokemu grebenu brez večjih težav sledimo do prostranega in razglednega vrha z velikim križem.

Kljub temu, da je vzpon na Similaun celodnevna visokogorska tura, ki v zaključnem delu poteka v resnem ledeniškem okolju, je pot spričo relativne tehnične premočrtnosti in ugodno postavljenih postojank na poti med najlažjimi tovrstnimi podvigi. Četudi del poti poteka preko ledenika, zanj v visokogorski sezoni zaradi jasnih sledi ter manka strmine in ledeniških razpok praviloma ne potrebujemo zimske opreme - je pa slednja nujna, kolikor se odločimo za vzpon preko celotnega ledenika in kolikor razmere v zaključnem delu niso optimalne.
Zaradi naštetega je vrh pogosto obiskan, k temu pa še pripomore koča Similaunhütte, ki ponuja udobno možnost prenočitve nad 3000 m višine.
Vendarle pa je potrebno opozoriti, da se opis nanaša na pristop v času vrhunca visokogorske sezone, ki praviloma traja od avgusta do sredine septembra; kadar je zaključni greben še pod snegom, se zahtevnost ture poveča.

Ob poti: Martin-Busch-Hütte (2501m), Similaunhütte (3019m)

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti