jlapanja - Zadnja sporočila

Omenjeni klin pa potem res zna biti vaš, nismo se trudili, da bi ga izbijali, za druga dva pa priznam, da sem že pozabil-
Lp J.

Ker je bilo poleti manj časa za brskanje po forumu bom tokrat opisal še en vzpon, čeprav je že štiri mesece po opravljeni turi na TURN PO RAZORJEM.
S kolegom sva prehodila že praktično skoraj vse dvatisočake, nekaj težjih pa je nama le še ostalo in med njimi je bil tudi omenjeni TURN.
Po pripovedovanju nekaterih gornikov in nekaj fotografij sva le prišla do informacije kje se ta špica nahaja.Res ima resnično divjo podobo, je pa zanimiva za zbiralce dvatisočakov a se nanjo povzpnejo le redki.
Glede na to, da skrbiva za stalno vzdrževanje kondicije sva verjela, da to zmoreva.Ob pomoči bolj izkušenega plezalca-alpinista, sva se odločila, da to izpeljeva.
Ko sva dobila pomoč v izskušenemu 60 letniku, smo jo 12.julija 2016 mahnili iz Vršiča po poti za Razor do zatreba Mlinarice.Pred odcepom za Razor smo se usmerili levo po brezpotju-melišču v smeri TURNA.To melišče poznajo predvsem turni smučarji kjer se da v dobrih zimskih razmerah smučati do cestarske hiše na vršiški cesti.
Po slabih 3.urah smo prišli do škrbine TURNA, jo obšli in pogledali na krniško stran (vzhodna stran).To je bilo tudi izhodišče, da smo se pripravili za prvi raztežaj, ki je meril cca 30 m višine.Stopnja zahtevnosti se je začela z II. nato pa čez kamin vse težja od III.do IV. do prvega stojišča.Ob krajšem počitku in pripravi na drugi raztežaj (spet 30m) smo nadaljevali s plezanjem, ki pa je bilo bistveno težje. Tu se stena TURNA postavi pokonci, zahtevnost plezanja pa ne popusti in se giblje enakomerno z IV.stopnjo. V obeh raztežajih je nam uspelo dobiti le en star klin in eno pomožno vrvico na stojišču od naših predhodnikov, ki pa jih ni moglo biti veliko.
Ob srečnem sestopu (dva spusta z vrvjo) so se nama zasvetile oči pa tudi najin pomočnik je bil vesel vzpona, saj je bil tudi on prvič na TURNU POD RAZORJEM.

NAJ POVEM ZA KONEC ŠE TO, DA SMO PLEZALI NA TURN TRIJE PENZIONISTI V STAROSTI 69, 67 IN 60 LET, ( SKUPAJ 196 LET) ZATO JE USPEH ŠE TOLIKO VEČJI IN HRATI DOKAZ, DA SE DA TUDI V TEJ STAROSTI MARSIKAJ PREMAGATI, ČE JE VOLJA, TELESNA PRIPRAVLJENOST IN PA SEVEDA ZDRAVJE KAR JE PREDPOGOJ IN TEGA SE GORNIKI NAJBOLJ ŽELIMO, SAJ SE NIKDAR NE NAVELIČAMO GLEDATI NAŠIH NAJLEPŠIH VRŠACEV.
Čeprav je nas pri vzponu na TURN ovirala megla, bom naknadno poslal nekaj fotkic, ki pa ne bodo najlepše zaradi slabih pogojev v naravi. Lep pozdrav Jure.

Ja, kar malo pomisliš ali je res mogoče, da si obredel vse vrhove, ki jih vidiš okoli sebe. Ko imam včasih ob sebi kakšne mlajše generacije jim kaj pokažem in povem. Nekatere zelo zanima in sem opazil, da se je osvajanje dvatisočakov v Sloveniji zelo povečalo.Taki gledajo in poslušajo zelo navdušeno spet pa nakaterim ni čisto nič jasno. Jaz jim pravim, da je to edino kar nam v tej naši oazi miru še ne morejo prepovedati.Ko se tega nalezeš ne moreš nazaj! Lp.

Dolgo sem odlašal pohod na Macesnovec, čeprav ni dvatisočak sem se letos le odločil, da ga obiščem prav v času, ko je najlepši z njegovimi macesni. S Kota sva s hčerko začela pot po markirani poti proti Staničevi koči.Po slabi uri hoje sva po približno po 50m od potočka (vzdržuj čistočo) zavila levo na brezpotje in ob lepem vremenu uživala ob fotografiranju še 3 ure. Po skoraj eni uri uživanja na vrhu sva se kar težko odločila za spust v dolino.

Dne, 12.10.2016 sem jo mahnil na V. Pršivec iz Krme. Na višini 1300 m me je že pričakalo nekaj novega snega, ki pa je z višino le še pridobival nekaj cm. Vreme čudovito a tudi hladno saj je bilo na osojnih straneh povsod pomrznjeno a to ni bila ovira za dobro hojo proti omenjeni gori. Markacije so bile nekatere še vidne razen na mestih kjer je bil sneg napihan. Malo težje je bila pot skozi kravjo dolino in potem proti vrhu kjer so bili možici skoraj vsi zasneženi.