Življenje je trenutek, ki se vedno znova utopi v minljivosti.
Letošnji dan spomina na mrtve preživim na poti od doma čez Čreto in Menino v Gornji Grad. Vedel sem, da bo potep kar lep zalogaj, zato ne premišljujem preveč in se podam na pot, vreme bo!
Ko stopam po še rahlo meglenem Črnem grabnu, se zavem, da se vedno manj upiram volji vesolja. Vedno bolj opažam, da večkrat nimam nobenega nadzora nad potekom življenja, pa naj bo kar bo!
Pri Destovški kapeli me pozdravi sonce, in kmalu na Čreti tudi že prvi razgledi. Lepo je!
Pot me vodi mimo križa nad Ropasijo, Ručgarja, do Sv. Jošta. Ves čas po E6. Pot je precej duhovna, s cerkvami, spomeniki, in različnimi znamenji. Pri Ručgarju, kjer v ogradi posest varujeta dva velika ovčjaka, naglas igra cerkvena pesem, ki odmeva naokoli. Precej močno me zadane! Nikoli nisem hodil v cerkev, a vseeno me sila večnega vedno spremlja, in zdi se, da vedno bolj! Srečen stopam po travnikih, ki jih, kot v zgodnji pomladi krasi regrat in še kakšna cvetlica.
Od Jošta, kjer me pozdravi prijazen kuža, se spustim na preval Lipa, od koder jo mahnem proti Menini. Mimo Jeseničnika na Slope, in navzgor. Menina me sprejme lepo!
Ko stopim na Goli vrh (Šavnice) na Menini, si le privoščim malo daljšo pavzo, saj sem se do sem kar nadelal. Pred mano se postavijo najvišji vrhovi v KSA, tudi Kočna, razgledi so res lepi!
Zadovoljen grem naprej do Doma na Menini, kjer spijem res dobro kavo za nagrado, in padem v pogovor z nadvse prijaznim gostiteljem.
Preden se spustim v dolino, še za kratek čas posedim ob zadnjih pogledih na planine in gore, ki se mi nastavljajo pred očmi. Hvaležen.
V Gornjem Gradu me pobere Tina, in me odpelje domov. Krasen dan!
Aplikacija mi je namerila skoraj 32km in 1825vm.