Koroški hams - Zadnja sporočila

Izhodišče: Železniška postaja Rum (568 m)
Dostop: Od izhodišča, kamor se lahko pripelejmo z železnico ali parkiramo z avtom pred hotelu Rumer Hof, se pot obrne proti severu naravnost v vas Rum. Sledimo cesti Bahnhofstraße, dokler ne pridemo do križišča kjer zavijemo na desno v Schulstraße in po 200m na levo v cesto Langer Graben. Tej cesti sledimo skozi vas Rum, dokler ne pride v cesto Finkenberg. Na koncu ceste Finkenberg zaznamo kažipot Vintlalm-Pfeishütte. Sledimo lepi gozdni poti številka 2/3 in dospemo po pol uri do studenca, kjer lahko natočimo pitne vode. Po nadaljnih 10min prispemo do kmetije Garzanhof, kjer pot zavije na desno (vse lepo označeno z kažipoti). Pot se vije skozi gozd. Naslednji razcep je na razcepu Kiechelberg, kjer se na desno odcepi pot številka 3 na Thaurer Alm, mi pa gremo po gozdni cesti na levo, kjer se po nekaj metrih naša pot oodcepi desno (številka 2). Sledi strmih 500 višinskih metrov, skozi gozd, čez planino Garzanmahd do koče Vintlalm (1568m). Od koče naprej se pot vije skozi gruševje in grmovje do sedla Kreuzjöchl (2121m). Pot je nadana z 2,5h. Levo od nas se odcepi pot na Rumer Spitze pred nami s pogledom proti severovzhodu se nam odpre pogled na Kleine Stempeljochspitze. Naravnost proti severu pa vidimo krnico Sonntagskar.
I - Hintere Bachofenspitze: Pod nami je koča Pfeishütte, kamor sestopimo (prib. 200 višinskih metrov). Malo pod kočo se odcepi pot proti krnici Sonntagskar - kažipot Sonntagskarspitze (2,5h), Hintere Bachofenspitze (2,5h). Najprej se pot vije skozi dračje, dokler ne stopimo na mesto, od koder se odpre pogled v krnico Sonntagskar in se odcepita poti na Sonntagkarspitze ali Hintere Bachofenspitze. Sledimo markiranem brezpotju . Markacij je zadosti, samo shojene poti pa ni. Pot se vije preko trav proti severu, dokler ne pridemo do melišča, preko katerega je potrebno po dobro vidni stezi mučno stopiti do stene. Vhod v steno je markiran z veliko rdečo markacijo na skali. Pot skozi steno ni zavarovana, in ima mesta, kjer je treba obvladati plezanje do 2. stopnje. Ko stopimo na vrh stene, stojimo na grebenu med Roßkopf (proti jugu) in Hintere Bachofenspitze (proti severu). Od tu je samo še 100 višinskih metrov do vrha (2668m). Vrh je osamljen, saj je tudi vpisna knjiga na vrhu že od leta 2004 in še zdaleč ni polna. Pot je skoraj docela v soncu in na tem delu poti ni vode. Sestopim po isti poti do Pfeishütte.
II - Kleine Stempeljochspitze: Od Pfeishütte se vije avtocesta do sedla Stempeljoch. Od tam pa vodi pot po južni strani skozi trave na vrh Kleine Stempeljochspitze (2529m). Pot ni vedno jasno vidna, vendar teren ne dopušča, da bi se bilo možno zaiti. V skalnatem vršnem delu so markacije zopet zelo dobre. Tudi na tej poti ni vode in pot je cel čas izpostavljena soncu. Sestopim po isti poti do sedla Stempeljoch, kjer je možno po nemarkirani poti prečkati proti škrbini Kreuzjöchl in od tam sestopiti v Neu Rum.
Neu Rum (568m) - Kreuzjöchl (2121m) - Pfeishütte (1922m) - Hintere Bachofenspitze (2668m) - Pfeishütte (1922m) - Kleine Stempeljochspitze (2529m) - Stempeljoch (2215m) - Kreuzjöchl (2121m) - Neu Rum (568m).
Pot je tako od višinskih metrov (3000m), od dolžine (~27km), kot tudi od zunanjih vplivov (sonce, nobene vode) užitek za vsakega gorskega ljubitelja

Rumer Spitze
Izhodišče: Železniška postaja Rum (570m)
Od izhodišča, kamor se lahko pripelejmo z železnico ali parkiramo z avtom pred hotelu Rumer Hof, se pot obrne proti severu naravnost v vas Rum. Sledimo cesti Bahnhofstraße, dokler ne pridemo do križišča kjer zavijemo na desno v Schulstraße in po 200m na levo v cesto Langer Graben. Tej cesti sledimo skozi vas Rum, dokler ne pride v cesto Finkenberg. Na koncu ceste Finkenberg zaznamo kažipot Vintlalm-Pfeishütte. Sledimo lepi gozdni poti številka 2/3 in dospemo po pol uri do studenca, kjer lahko natočimo pitne vode. Po nadaljnih 10min prispemo do kmetije Garzanhof, kjer pot zavije na desno (vse lepo označeno z kažipoti). Pot se vije skozi gozd. Naslednji razcep je na razcepu Kiechelberg, kjer se na desno odcepi pot številka 3 na Thaurer Alm, mi pa gremo po gozdni cesti na levo, kjer se po nekaj metrih naša pot oodcepi desno (številka 2). Sledi strmih 500 višinskih metrov, skozi gozd, čez planino Garzanmahd do koče Vintlalm (1568m). Od koče naprej se pot vije skozi gruševje in grmovje do sedla Kreuzjöchl. Pot je nadana z 2 1/2h. Če smo na sedlu in gledamo proti severu zaznamo na zahodu sled, našo pot, po gruševju na levo navzgor. Odcep ni označen, a z dosti pazljivosti je razcep za najti. Nekaj metrov nad gruševjem se pirčnejo markacije in od tam navzgor je pot do vrha dobro markirana. Prva težava je že kmalu na začetku, ko je potrebno preplezati žleb navzgor. Treba je omeniti, da je celotna plezalna pot nezavarovana. Komur je pri tem žlebu preveč, je dobro svetovan, da se obrne. Po žlebu sledi pazljiva hoja po gruščljivem terenu proti grebenu. Kmalu pridemo na predvrh Rumer Spitze, kjer nas čaka drugo kočljivo mesto. Najprej je treba preplezati žleb in nato še nekaj metrov po istem navzgor. Težavnosti ne presežejo drugega mesta plezanja. Po avanturi se še nekaj metrov dvignemo na greben in nad sabo zagledamo križ - vrh Rumer Spitze. Pogled z vrha je fantastičen. Od mesta Innsbruck, preko nad 3000m visokim goram v osrčju Alp ter okoliškim vrhom Karwendelna planincu odpre gorski raj. Komur še ni dovolj se lahko spusti po zahodnem grebenu Rumer Spitze proti Arzler Scharte, zame je bilo dovolj, kajti tudi sestop po vzhodnem grebenu terja pazljivost do konca. Nato zopet sestop do koče Vintlalm na sok in prijeten pogovor z gospodarjem.
Omenjeni časi so samo tisti, ki so navedeni po kažipotih. Zanimivost tega pristopa je, da ni potrebno sestopiti niti višinskega metra. Izhodišče Rumer Hof (562m) - Garzanhof (870m)- Kiechlberg (1028m) - Vintlalm (1587m) - Kreuzjöchl (2121m) - Rumer Spitze (2454m)

Občutek nevarnosti je subjektiven.
Lahko bi se stanje poti vneslo na spletni portal pzs-ja.
Informacijo bi pa pritrdil na več kot le enem mestu, ki se vidi tudi samo, če greš prav iz smeri Ravenske Kočne. Tudi na vrhu Križa o razpuščenosti poti ni bilo informacije.

Šel sem včeraj po ferati iz Ledin na Koroško Rinko in bil prav presenečen, da je uradno razpuščena. Napisa na žičniški postaji nisem videl, morda ker je bil še mrak ali pa ker ga mogoče ni več. Tudi na Kranjski koči ni pisalo, da bi bila pot zaprta. Edino na enem od razcepov proti savinjskim sedlom je visel rdeč list z opozorilom, da pot uradno ni več pod nadzorom in je uporaba na lastno odgovornost. Pri naslednjim odcepom pa zopet brez opozorila... Ker pa tudi na strani pzs-ja ni pisalo, da bi bila pot zaprta, sem se kljub temu odpravil po njej. Težave so šele blizu vrha in vsaj eno mesto je resno problematično, ker je rahlo previsno in brez žice oz. klina ni možno čez. Po tem prvem kritičnem mestu so skoraj pri vseh žicah izpuljeni klini, vendar je možno z nekaj plezalnim znanjem opraviti pot do vrha brez uporabe varoval.
Ker sem bil popolnoma v modusu, sem pozabil narediti slik od pokvarjene poti...
Ali kdo ve, od kdaj naprej so varovala v tako slabem stanju oz. je uradno razpuščena (če sploh je), saj vem da je bila pot v preteklosti vedno spet ogrožena za zbita varovala.

bog lonaj. sedaj mi je jasno. zakaj ta odgovor ne kar v tej obširnosti v prvo
samo to z derezam se mi je le zdelo nepotrebno, pa brez dereze äh zamere

hvala lepa za vse resne odgovore. in za ostalo. ste pa res fejst planinci in skušate ljudem pomagat.

Pozdravljeni. Zanimalo bi me, če se da prit na Montaž po lojtri brez zimske opreme?
lp

Zimska pravljica...
Včeraj sva se z očetom odpravila v Ravensko Kočno. Že pri parkirišču sva zaznala opozorilo, da je pot do Češke koče zaprta. Na žalost ni bilo dodanega datuma na listu, da bi človek vedu, če je listek nekdo pozabil ali je še relevanten. Zato sva prvotno turo zavrnila in se obrnila proti Kranjski koči. Hotela sva ubrati pot skozi žrelo, vendar od spodaj nisva zaznala odcepa oz. kakih markacij do vstopa plezalne, čeprav sem jo že shodil pred tem, ko je bila potem zaprta. Tako sva šla po slovenski poti. Od Kranjske koče naprej je bila pot pod snegom oz. na začetku pod ledom. Do Jezerskega sedla sva šla v senci in je bil sneg trd. Od sedla do Ledinskega vrha se je sneg vdiral. Približno 25-30cm ga je bilo od sedla naprej. Razgledi so bili fantastični. V dolino sicer zaradi 'vate' nisva vidla veliko kaj, ampak to nama je turo še bolj poslajšalox. Navzdol sva šla skozi žrelo. Pot skozi žrelo je dobro zavarovana in tudi odcep je od zgoraj navzdol jasno zaznan. Spodaj pa isti problem, da od izstopa iz žrela ni bilo prave markirane poti do pristopne slovenske poti.
Na poti navzgor sva v snegu zaznala tace neke večje živali. Velikost tac je bila podobna našemu 30kg težkemu psu in tudi odtis v snegu je bil našemu psu podoben. Sled je bila zelo jasna in je naju 'vodila' od sred poti proti Jezerskem sedlu do Jezerskega sedla in od tam naprej proti Savinjskem sedlu. Sedaj se pa z očetu sprašujema, katra žival zapušča tako velike sledi.Ker sva bila prva ta dan (ali dni) tud ni bilo videti odtis kakega drugega čevlja, tko da slutiva, da ni bil pes.

Opravila sva turo z bratom 14.8. ob krasnem vremenu. Snega na poti ni. Vedno ko pot gre navzgor je strma brez šparanja metrov. Na enem izmed klancov so markacije zelo slabe, tako da je treba pozorno slediti stezi. Reka je bila dobro za prečkat, seveda tudi ker ni imela dosti kaj vode. Ferata je v brezhibnem stanju. Tura je divja in na samem, čudovito. Sestopila sva na planino Pecol.