nejcf - Zadnja sporočila

Po uspešno zaključenem 2. letniku sva v septembru s kolegom Filipom naredila zaslužen 12-dnevni krog po Egiptu. Začela sva v Kairu in mimo Luxorja, Hurgade in Dahaba po dobrem tednu prišla na zadnjo točko potovanja - beduinsko vasico Saint Catherine sredi puščave Sinajskega polotoka. Za vzpon na Gebel Katherino (ki je z 2642m tudi najvišji vrh Egipta) je po zakonu obvezno imeti vodiča in dovolilnico. Pri urejanju obojega mi je pomagal Mohamed, lastnik nastanitve v kateri sva bila.

Ob sedmih zjutraj je po zajtrku pome prišel vodič Shabban in krenila sva po razdrapanih uličicah vasice navzgor. Zavila sva v kamnito dolinico pod Sinajsko goro (oz. Jabal Muse kot ji rečejo domačini) in se v nekaj serpentinah vzpela na manjše sedelce. Na drugi strani naju je čakal spust v ozek vadi, v katerem imajo beduini zaradi nekaj izvirov vode svoje vrtove. Po dobri uri hoje sva prvič zagledala še vedno kar oddaljen vrh. Mimo še več vrtov in tudi majhnega nasada marihuane sva prišla pod njegovo vznožje. Sledil je dolgotrajen vzpon po kamnitem terenu, ki se je proti koncu kar vlekel in vlekel. Malce je bilo neugodno tudi vreme: sonce je neusmiljeno pripekalo ob zelo močnem ledenem vetru. Kljub temu, da sem se 3krat namazal s kremo me je še vedno dobro opeklo. Gora ima 2 vrhova; nižjega (bolj turističnega) na katerem je cerkvica in za tri metre višjega, na katerem so postavljene neke stare vojaške inštalacije. Najprej sva se povzpela na prvega, kjer sva se spočila. Shabban je na ognjišču skuhal tudi odličen rožmarinov čaj. Nato sva na hitro osvojila še višji vrh (ni mi povsem jasno ali je to sploh dovoljeno ali ne).

Spuščala sva se za kratek čas po isti poti, potem pa zavila v suho rečno dolinico z zelo zanimivimi skalnimi tvorbami. Pod eno izmed skal nama je Shabban skuhal beduinsko kosilce z egipčanskim kruhom, tahinijem, zelenjavo in tuno iz konzerve. Nižje sva se ponovno priključila poti vzpona in po njej prišla nazaj v vas. Srečevala sva le domačine s kamelami, tujca ni bilo nobenega razen mene.

Za vzpon sva potrebovala s počitkom vred slabe 4 ure in za povratek 3. Višinske razlike je bilo okoli 1000 metrov. Bil je zares nepozaben puščavski pohodniški dan.

Venček tritisočakov okoli Sestriera smo zaključili z Monte Rognoso, ki je pravzaprav hišna gora Sestriera. Parkirali smo na enem od številnih parkirišč v kraju, ki so ta čas leta celo zastonj. Sentiero dei Rododendri nas je vodila povsem naravnost v dolinico in se zaključila pri jezercu Chisonetto. To je majhno, a zelo lepo jezerce v povsem alpskem okolju. Za jezercem se je pot postavila močno pokonci, strmina ni popustila do vršnjega grebena nekaj nad 3000 metri. Kljub lepi napovedi se je na tem delu poti močno pooblačilo, hkrati je začel pihati močan leden veter. Z grebena se je zdel vrh že zelo blizu, a se je vzpon po serpentinah še kar vlekel in vlekel. Zaradi mraza smo hitro začeli s sestopom, prvih 15 minut po isti poti, nato pa smo nadaljevali po grebenu. Potka po njem sicer ni označena, a se ji da brez večjih problemov slediti. Tako smo se spustili na Passo San Giacomo, od koder je sledil krušljiv vzpon na Monte Querellet. Grebenu smo sledili naprej na Monte Sises, kjer se nam je odprl lep razgled na Sestriere z vsemi smučišči. Ker je tu začelo celo rahlo rositi, smo se po smučišču hitro spustili nazaj do avta.

Hvala vsem za pohvale! Imam potem toliko več zagona za pisanje vseh nadaljnjih objav.

Na drugi sliki je Hochalmspitze, na tretji pa Grossglockner. Za prvo ne vem.

Moram reči, da se sploh ne strinjam da večina mladih igra igrice ali pa je na Tiktoku. Družbena omrežja so po mojem mnenju že dosegla vrh in so sedaj (v sicer zelo zelo počasnem) zatonu.

Meni iskanje kolegov in kolegic za gore trenutno ne predstavlja nobenih težav. Marsikoga pritegne že samo ko jim povem kako je bilo na mojih turah. Seveda pa je uspeh malce odvisen od tega kako uspešen si v "mreženju" in kakšen izpadeš drugim. Prečekiral sem tvoj profil na FB in zaradi nekaterih objav vidim, zakaj bi pri tebi to lahko morda bilo nekoliko težavno.

Za boljšo povezljivost z našimi gorstvi bi lahko razmislil o študiju v Ljubljani (ki ti gre po objavah sodeč nekoliko na živce). Tudi sam se občasno z busom peljem proti goram in s tem v večini primerov nimam težav. Na naši univerzi ima skoraj vsaka fakulteta tudi gorniški klub. Kako to deluje na Primorskem žal nevem.

Upam, da mi zapisanega ne zameriš. Želim ti veliko sreče pri osvajanju željenih vrhov, tudi tistih veliko višjih in bolj oddaljenih!

Majda tebi se je pa povsem strgalo to poletje. Čestitke za vse podvige!

Srečno tudi tebi!

Prejšnji teden sva se s kolegom Rokom potepala po Avstriji in najin prvi cilj je bila kraljica Visokih Tur Hochalmspitze prek Detmolder Grat. Malo za Malto sva zavila levo in se po ozki in strmi asfaltni cesti pripeljala do konca ceste pod jezerom Gösskarspeicher. Ko je že bilo toliko govora o parkiriščih v zadnjem času - sredi narave naju je presenetilo ograjeno parkirišče s stranišči, ki je bilo povrhu še zastonj. V popoldanskem soncu sva se po bližnjici povzpela do koče, kjer sva prespala. Kljub temu, da je bila koča ponoči kar polna, se je na Hochalmspitze poleg naju naslednji dan povzpel le še en.

Zjutraj sva štartala ob štirih in v trdi temi prečkala potočke, čez katere gre pot (dva izmed njih sta bila kar vodnata). Malo pod Lassacher Winkelscharte se je začelo daniti, tu je čez greben pihal precej leden veter. V meglicah sva se vzpenjala po granitnih ploščah dokler nisva prišla do 20m sneženega dela pod začetkom zavarovane poti. Sneg je bil že zelo zmehčan in dereze zato niso bile potrebne (kakšen cepin bi pa vseeno prišel prav!). V dobri uri sva nato ob jeklenici prišla na v meglo ovit vrh, zato razgledov tokrat žal nisva imela. Zaradi megle in hladnega vetra sva kmalu začela s spustom in se spotoma še enkrat ustavila v koči. Nato sva se odpeljala proti Lienzu, kjer sva bila nekaj dni in opravila še par vzponov.

Kuhar v koči nama je povedal, da pot čez Steinerne Mannln sicer uradno je odprta, a da je vzpon po njej zaradi padajočega kamenja močno odsvetovan. Pot čez Detmolder Grat je odlično zavarovana, za vzpon in spust potrebujemo ogromno moči v rokah.

Pri tebi moram reči, da za 90% tem, ki jih odpreš, sploh nimam pojma čemu naj bi bile namenjene

Danes sem pri spustu iz Dedca v dolino odpešačil kar po cesti in preveril v kakšnem stanju je. Desna serpentina pred razcepom Konec-Jermanca in prva leva serpentina po tem razcepu imata kar globoke jame. Ostalo je ok.

En mesec nazaj je bila povsem normalno prevozna.

@zavest
In še peto je objaviti na spletno stran in spodaj napisati mladi romarji.

Pa sploh ne moraliziram, kot človek sem zelo odprt . Le zdi se mi skrajno nenavadno, da bi bil jaz na kakšnem skupinskem pohodu, pa da bi zraven mene nek starejši dedec veselo fotografiral riti ljudi okoli njega. Enkrat se ti bo zagotovo zgodilo, da boš slikal napačno osebo in bo padla prijava. In še enkrat povem: ne moraliziram ali karkoli drugega. Samo povem kako deluje svet v 2024.

Malce nenavadna izbira slik 15 in 30. Dandanes te lahko že kaj hudega doleti, če bi te kdo videl. Sploh, če so romarji mladi, kot praviš.

Močno dvomim, da je neuravnovešenec samo en. Tudi v Ljubljani je ogromno teh napisov, od Rožnika do Bežigrada.

Ta četrtek sem bil po dobrem mesecu končno spet v hribih. Z vlakom sem se pripeljal do Baškega jezera in mimo ruševin gradu Altfinkenstein prišel do žal zaprtega Baumgartnerhofa. Tu sem nadaljeval po zelo megleni poti proti Grpiški planini in Korenskemu sedlu. Pri neki hiši se mi je hotel pridružiti kuža, pa so ga lastniki hitro jezno poklicali nazaj. Na dobrih 1000m sem končno prišel iz megle in se začel strmo vzpenjati proti Ostri peči. Zadnjih 150m višine je bilo na strmem delu poti okoli 10cm še neshojenega snega. Na srečo pa je bil sneg zelo mehek in dereze niso bile potrebne (na srečo, ker jih nisem imel s seboj). Z vrha se je odprl krasen razgled na Visoke Ture in Julijce. Povzpel sem se še na sosednje Kresišče, nato pa zaradi nekoliko pozne ure hitro sestopil po običajni poti po dolini potoka Rotschitza. v Bačah me je neprijetno presenetilo dejstvo, da kljub tednu ni bilo odprte nobene restavracije, kavarne ali trgovine.

Sicer sem za vključenost slepih in tudi kako drugače invalidnih ljudi v družbo, a tole osvajanje Triglava in nasploh Slovenske poti se mi zdi pa obupna brca v temo in že na meji absurda. Na Triglavu je že tako poleti vedno hujša gneča in nobenemu ne pomaga, da je na gori še dodatno 50 ljudi, ki niti pri enemu koraku ne vidijo, ali bodo morda na koga spodaj poslali pošiljko kamenja. Da se gre to izvajati na dan, ko je napovedano slabo vreme (ne glede na to ali so bili takrat že v dolini ali ne), je pa sploh adijo pamet.

Kar nadaljujte