V torek se je na Komarci smrtno ponesrecila izkusena planinka iz Nizozemske (vesca trekingov po Himalaji…). Zelo verjetno ji je ob sestopu spodrsnilo na “sodru” ob in je padla pri nezavarovanem delu poti cca 80 m globoko.
V slovenskih hribih je vedno vec tujcev in kaj oni vedo, ko gredo s Triglava proti Bohinju (navadno utrujeni od celodnevne hoje) kaj je to Komarca. Verjetno si ne preberejo Hribi.net, pa se tam ne vem, ce pise, da je to precej vrtoglava, mestoma z jeklenicami opremljena pot.
Zadnja leta se je tu zgodilo ze precej nesrec in ker Planinska zveza ne ukrepa v smislu dodatnega zavarovanja ali vsaj obnove ze precej zdelane poti, PD Matica (oz. njen markacijski odsek, ki je zadolzen za vzdrzevanje Komarce) pa prav tako ne, smo se Bohinjci in pridruzeni clani odlocili, da sami naredimo nekaj za narod. Po nacelu dober zgled vlece. In se morda dotakne tudi politike planinstva. Ob taksnem povecevanju obiska nasih gora (predvsem s strani tujcev) se bo zadeve verjetno treba lotiti sistematicno..
Tako smo se danes ob 5ih zjutraj pri Koci Savica, ki je v oskrbi PD Matica, dobili lastnik Plezalne sole Pod Skalco Andrej Pikon (glavni organizator akcije), njegov prijatelj Emil s partnerko Peggy (prav tako Nizozemka) in znanka Mojca. V Komarco smo imeli namen odnesti in pricvrstiti dodatne jeklenice. To seveda terja kar nekaj relativno tezke opreme, zato smo kot “serpe” angazirali se tri mlade fante (Miho, Zigata in Nejca), s katerimi smo se zjutraj srecali pri Savici in ki so imeli namen cez Komarco iti do sedmerih jezer. Fantje so se z veseljem odzvali in na vrh Komarce pomagali znositi vse potrebno orodje in material. Poleg jeklenic in orodja smo na vrh Komarce odnesli tablo, da je pot cez Komarco zaprta (dokler se pot vsaj za silo ne zavaruje). Postavili smo jo na krizisce, kjer se je proti Bohinju (ob sestopu iz Sedmerih) moc spustiti tudi cez Komno. Po celotni Komarci smo na najbolj izpostavljenih mestih namestili par jeklenic; se dodatnih par jih bosta v naslednjih dneh namestila Emil in Andrej sama; vse seveda na lastne stroske). Hkrati smo s sprejem oznacili skobe, v katere se nepozoren planinec zlahka spotakne.
Dela je bilo tokrat za cca 5 ur. Ob prihodu nazaj v dolino smo se ustavili v Koci Savica, kamor nas je oskrbnik Dejan povabil na kavo. Veseli, da smo morda nekaj prispevali za dobro naroda. Brez racunice. In v upanju, da dober zgled vlece. Oz. da se zganejo Planinska zveza in/ali pristojna Planinska drustva. Bil bi cas. Ali - koliko smrti bo se potrebnih da se stvari premaknejo?