Tone, sem pazil, pa ni šlo.
Torej včeraj v osrčje te divjine, "kralj" Severnega Velebita pa je zgleda počival.
Ko pomalicam na najlepšem parkirišču, grem po cesti do Škrbine Drage in naprej za Lubenovac. Odcepa za Golubič ni več, ker so na Hajdučke kukove opustili poti, z malo iskanje le najdem stare markacije in jim sledim do vrha, ki je nekoč bil del
HPO. Na vrhu me preseneti žig in seveda prekrasni razgledi. Nadaljujem po grebenu do Hajdučkega kuka, pot je dokaj normalno prehodna. Sledi sestop po poti za Lubenovac, ki pa je svoja zgodba
, ker je več ne vzdžujejo je v bistvu neprehodna, dobro, da sem bil sam, ker bi me kdo kam poslal ...
Ko se le prebijem do ceste, nadaljujem za Lubenovac in nato za Krajačev kuk, kjer že vem, da bo tema mene lovila in ne jaz nje.
Vrnitev po Premužičevi stezi v jesenskih barvah in ob sončnem zahodu, no hoja po temi po Severnem Velebitu, pa je že druga zgodba ...