Savinja11 - Zadnja sporočila

20. 7. 2023 sva parkirala v garažni hiši v Täschu, od koder vodi železniška povezava v Zermatt. V Zermattu sva kupila povratni karti za gondolo do Črnega jezera Schwarzsee (2552 m) in se podala na 2 h 15 min dolgo pot do Hörnlihütte (3260 m). Pot je zelo dobro nadelana in na določenih mestih tudi varovana ter nudi stabilen korak. Primerna je za povprečne pohodnike širokega starostnega spektra. Planinski izlet priporočava zaradi možnosti neverjetnega ter slikovitega razgleda na ledenike, gorovja in bližine mogočne gore Matterhorn (4478 m). Če imate srečo z vremenom, kot sva jo imela midva, lahko računate na dan, ki za vedno ostane v spominu. Pot je lahka, razgledi pa naravnost neverjetni, kar nas spodbudi k udobni in ležerni hoji v spektakularnem alpskem okolju.

"Kafetarca", rada bi vas vzpodbudila za Dolomite, ne bo vam žal.
Nočitev (hotel, apartma, sobe) poiščemo na Bookingu. Vedno se kje kaj najde v različnem cenovnem razponu. Mi vzamemo največkrat apartma na prelazu Campolongo med Corvaro in Arrabo. Če se vam ni problem premikati z avtomobilom sem in tja, lahko naredite zanimive pohode, izlete, ture, če hočete.
Od tu bi lahko šli peš proti Piz Boe in jezeru Boe, na Setsas, po travnikih Cherza in Pralongie.
Ni tako zelo daleč do prelaza Gardene in Secede.
Iz Colfosca pri Corvari se lahko vzpnete na Sassongher.
S prelaza Falzarego greste lahko na Lagazuoi, Strio.
Tudi ni tako daleč do izhodišča za Cinque Torri, Nuvolau, Tofano di Rozes.
Malo dlje se je za peljat do spodnje postaje gondole za Marmolado-zanimiv izlet.
Skoraj vsi opisi vzponov so opisani na Hribih.
Izhodišča so praviloma na okoli 2000m. Parkirišča so ponekod plačljiva, ponekod brezplačna.
Regija je izključno turistično naravnana, nekaj je tudi še živinoreje, zato lahko pričakujete poleti veliko ljudi. Na določenih točkah je ogromno ljudi, ponekod jih ni. Zdi se mi, da sem vam naštela ravno točke, ki so najbolj oblegane. Vendar pa ni nikjer slabe volje, vsak poskrbi za svojo sprostitev in uživanje v naravi. Vse je označeno.
Trgovinice so majhne, vendar imajo vse, kar človek potrebuje, da si kaj pripravi za pojest.
Seveda so na voljo tudi koče, restavracije ipd.
Prvič je vedno tako, da človek išče in tipa, ker ne pozna okolja, vam bo pa vsako leto bolje in boste uživali v gorah po svojih zmožnostih (fizičnih) in željah.
Meni osebno predstavljajo Dolomiti čedalje bolj neposredni stik z gorami, ki ga v Sloveniji počasi izgubljam. Počasi se poslavljam od celodnevnih tur s premagano veliko nadmorsko višino in bujenjem ob 4-ih zjutraj. Dolomiti ponujajo visoke izhodiščne točke, kar je super.
Že letos komaj čakam na naslednje poletje.
Odločite se in pojdite, res vam ne bo žal.

Parkirišč je kar nekaj, tako da tudi na lep nedeljski dan dobimo prosto mesto brez problemov in slabe volje. Do Robanove planšarije je hoje za približno eno uro, prav tako velja čas do slapu pol ure. Slap je ob poti, ki vodi na Moličko planino. Ne pričakujte slapu kot je Savica. Gre bolj kot ne za curek vode, ampak je vseeno lepo. Na Robanovi planšariji imajo kislo mleko, žgance, narezek, gobovo juho, zavitek, pijačo... Do planšarije je prepovedano kolesarjenje. Kot vedno imajo spuščene konje, ki morajo imeti nek mir, dovolj je, da pustijo, da si jih ljudje ogledujejo, božajo... Robanova kmetija je zgledno urejena in jo sestavlja veliko starih kmečkih zgradb. Zelo lepo.

Parkirala sem pri alpskem vrtu in se usmerila proti hotelu. Cesta do hotela je dobila novo asfaltno prevleko, nameščene so rampe in opozorilo, da stane celodnevno parkiranje 10€. Zapornice so dvignjene, parkiranje se še ne plačuje. Torej na Golteh je še zaenkrat na razširjeni cesti do hotela zastonj parkiranje. Na Medvednjak sem se povzpela po poti, ki se začne pri hotelu oz. spodnji postaji dvosedežnice Medvednjak. Nadaljevala sem proti Trem plotom in sledila smeri proti sedlu Isteje, od tam na Boskovec do Javorce in zaključila pri Mozirski koči oz. alpskem vrtu. Pot je lahkotna, sproščujoča, dolga približno 9km. Alpski vrt je zapuščen, sama struktura poti je še dobro ohranjena. Izlet je primeren za širšo populacijo, predvsem pogrešam v hribih otroke.

Pri koči Incisa v Dolomitih je na 1925m del travnika močvirnatega in cveti precej rož z belimi kosmatimi cvetovi. Pametni telefon mi je pojasnil, da je ta rastlina ozkolistni munec.

Del članka iz Slovenskih novic iz leta 2021:"...Medtem ko je glavna zgradba propadla do ruševin, pa je bunker Jeseničan Alojz Žakelj iztrgal iz zobovja časa in ga spremenil v bivak. Je že vedel, zakaj si je za bivališče izbral ta samotni kraj – z Morbegne je namreč eden najlepših razgledov. Za hrbtom se dviga mogočna zahodna stena Triglava, na levi so Zahodni Julijci, pred nami pa mogočna kopa Kanjavca in pod njo Velska dolina..."

Še enkrat vprašam, kdo in kaj je Alojz Žakelj, da mu je vse to dovoljeno, o njem pa pišejo kot o narodnem heroju?

Kdo in kaj pa je Alojz Žakelj, da lahko postavlja, kar hoče ali pa mu nekdo dovoli, na Mežakli in pod Triglavom? Leta 1977 se je vselil v bunker pod Triglavom, zelo dobro narejeno italijansko kasarno je sam ali s pomočniki porušil do tal. Tega ni delal na lastno pest, ker bi ga že zdavnaj preganjali, tako pa so vse pristojne službe s PZS in TNP-jem vred, ki so navadnim ljudem marsikaj porušili, temu človeku mirno dovolile divjaški pohod. Naj že enkrat uredijo civilizirana stranišča na Planiki, ker so 100 let za časom in parkirišča na Vršiču, ki je eden najnižjih prelazov v Evropi - urejen je pa tako, kot da je na 3500nmv in komajda prehoden. Stoletne italijanske in avstrijske mulatjere so danes ene od najlepših planinskih in gorskih poti v zahodnih Julijcih. Gradili so jih mogoče isti vojaki kot podrto kasarno in bunker, v katerega se je vselil za tip, še dobro, da vsaj te pusti pri miru in jih ne prebarva na modro, kot da je na Santoriniju. A potem si lahko izberemo tudi ostali svoje parcele in zakaj ne? Propagirajo naj raje Jakoba Aljaža in ostale pokončne Slovence, ki so v starih časih v hribih in gorah naredili res kaj velikega, prepovedanega in drznega za slovenstvo.

Sosednje države nudijo veliko izhodišč, ki so zastonj, prostorna parkirišča, dobro izhodiščno nadmorsko višino. Imajo tudi parkirišča, ki nudijo vse našteto in je treba tudi dobro plačati. Blato se plačuje kot parkirišče, kar pa, glede na to, da se avto parkira ob robu cestišča, sploh ni. Glede na to, da potrebujemo nekateri od doma do nekaterih izhodišč tri ure do tja, enako nazaj, hoja 10-12 ur, pride parkirišče višje še kako prav. Enostavno pridejo določena leta, ko je višje izhodišče bolj praktično in zaželjeno od cene parkirišča.

Sprehajalnih možnosti je kar veliko. Če se podamo v eno smer dlje, lahko za nazaj kombiniramo avtobus, ki med obalnimi mesti vozi kar pogosto ali že prej obrnemo, če tako presodimo. Ob poteh so velikokrat klopce in lokali, da se lahko spočijemo. V zaledju ni veliko prometa, sprehod po kakšni stranski asfaltni cesti ni tako moteč. V lepem jesenskem, zimskem in spomladanskem vremenu je na teh poteh res lepo in velikokrat razgledno. Primorski svet niso samo plaže, drugačne poti nam odkrijejo lepo naravo in zanimivosti, ki jih prej nismo videli in poznali.
Nekaj idej:
1. Sečovlje - sprehod po starih solinah.
2. Portorož - ob obali do Seče.
3. Portorož - Piran.
4. Strunjan - Fiesa (pešpot nad Salinero) - Piran.
5. Hotel Belvedere - po poti mimo hotela do Strunjana.
6. Koper - Izola (ob obali zaprta pot za promet).
7. Ankaran - po potki in cesti čez "hrib" do Milj.
8. Opčine - Napoleonova pot.
9. Barkovlje - ob obali krasna pot do gradu Miramare.
10. Muzej Park vojaške zgodovine Pivka - Šilentabor.
11. Sečovlje - Korte.
12. Pomjan - Koštabona.
13. Marezige - Boršt.
14. Marezige - Glem.
Če izmed teh idej najdete eno zase, mi bo v veselje. Lepo bodite.

Danes so bili z Uršlje gore prečudoviti razgledi, priporočam!

Prepuščam vam. Lp

Cliffs of Moher - če je tam, vam prepustim naslednjo uganko. Lp

Irska?

Na strani PZS piše, da je Dom Na Paškem Kozjaku zaprt, na Dobrni pa bi lahko dobro jedli v gostilnah Pod kostanji ali Pr´Koren´, pa še kje v bližnjih krajih.

Na Špik se da priti tudi iz Dobrne.

https://www.visitdobrna.si/dozivetja/pohodnistvo/poti-na-paski-kozjak/

Dopoldne sva parkirala pri hotelu Korona v Kranjski Gori. Pred jezerom Jasna sva prečkala viseči most čez Pišnico in se na Vitranc povzpela po sprva položni, proti vrhu pa precej strmi poti. Z Vitranca sva nadaljevala na Ciprnik. Po isti poti sva se vrnila na Vitranc, v Kranjsko Goro pa sva se spustila po smučišču mimo Bedančevega doma. Pot je dobro označena in shojena. Razgledi so bili fantastični.