marea - Zadnja sporočila

V nedeljo sem bila na Turski gori . Tam gori je bilo sonce , od blizu sem si ogledala čredo kozorogov pa še čredo gamsov . Nepozabno in ne bom dodajala odvečnih besed, ker tisti , ki je to doživel ne rabi komentarjev , ker so besede preveč kičaste za to opisat...
Skozi Turski žleb sem suvereno korakala , strah me je bilo edino zgornjega melišča pri izstopu iz Turskega zleba..in to za navzdol..veliko bolj kot železja. Pa bom tudi to premagala, ker poti nazaj, ko vidiš kaj je tam zgoraj enostavno ni.
In hvala vsem, ki me razumete , hvala Jelči.
Kotliči pa počakajo za naslednjič..ušli ne bodo !

Jaz se res še enkrat opravičujem vsem skupaj...žal mi je ... moje pisanje je iskreno..žal nerazumljeno.. in stojim za vsako napisano besedo..pri 42 letih sem z družbo prvič stopila pred stene domačih plezališč..sem pač v taki družbi..včasih mi kdo dovoli..ko so preveč utrujeni, da se malo vesim na topiča..bog mi je priča, da sem že jokala od groze v steni...da sem se zaklela, da nikoli več...pa nisem...ker želim premagat ta grozni strah pred višino..tudi na kamniškem sedlu je bilo podobno..na snežišču pred vzponom z jeklenicami sem bila vsa solzna, ker me je bilo strah prečit sneg ...komaj me je pregovoril , da grem naprej..da ne govorim o prepadni stezici za nazaj...ampak želim se soočit s tem strahom..in probala bom..ne vem koliko bom v temu uspešna..vsi okoli mene so siti mojih samogovorov o gorah..itd..z vami sem želela podeliti občutke..mislila sem, da me bo kdo razumel..pa žal ni tako , res sem žalostna...pa resnično nisem mislila nič slabega...nikoli nisem bila športnica..ni mi bilo fanj v življenju..do sedaj..to se trudim spremenit..na mnogo načinov..da sem se znebila odvečnih 26 kilogramov..da čimbolj migam...tudi tako, da grem tja, kjer si prej niti v sanjah ne bi upala..

hvala griha in res se opravičujem vsem, ki sem jih kakorkoli mučila ...lep pozdrav

Najlepša hvala vsem za izčrpne odgovore in potopise..zelo pomaga..sicer me je sedaj še bolj strah..hehe..na srečo , pa sem bolj hudomušne narave in se rada nasmejim ..sebi ..predvsem svojemu strahecu...
..se pa zavedam resnosti vsega tega in z odgovornostjo prevzemam svoje odločitve..sej me nihče glih ne sili...želim si pa že..
..moja kondicija ? ...hm ..ni glih briljantna..vsako tretjo nedeljo skočim na Slavnik ..dvakrat na tedem malo kolesarim...kakšen dan stečem kak kilometer,tri...malo pilatesa..in to bo vse..aja..kakšno nedeljo me dobite v kaki steni v Črnem kalu, kjer se mučim s kako štirko ali petko...sem sicer glasnejša od ptičev tam okoli..ampak bolj zato, ker sem pač taka...da delim občutke z ostalim svetom...pa , če je treba ali ne..v hribe pa greva tako..da bova dan prej šla popoldne do Okrešlja..tam prespala.in od tam drugi dan naredila namenjeno turo..predvsem zaradi delovnih vikendov in podobnih stvari, ki ovirajo , da bi človek večkrat kam skočil..
bom pa dala napisano prebrati svojemu vodniku..pa da vidimo, kaj bo povedal..me prav zanima...on je pa izkušen planinec z dobro kondicijo..vsaj to..

Mene pa bo dragi v soboto, če bo vreme ugodno prvič konkretno popeljal v visokogorje. Bila sem edino na Kamniškem sedlu iz Okrešlja. Prvič me je bilo kar strah. Šla bova iz Okrešlja čes Turski žleb, pa na Tursko goro , pa čes Kotliče na Kamniško sedlo. Kupila sem čelado, samovarovalni komplet in veselo v hribe.... Še ponoči ne morem spat od razburjenja in ko si vzamem čas previsim tu na strani in si podrobno ogledujem smeri..
..ali bom planinka ali ne bo pokazal čas...
...gore me mikajo že vse življenje in s strahospoštovanjem se podajam med tiste krasne stene...držite pasti zame in , ko se vrnem prav gotovo kaj napišem..ravnodušna pa prav gotovo ne bom..
..tako je če se primorka sredjih let prvič poda nekam , kjer so bili prej po mojih merilih le izbranci..in hvala mojemu dragemu, da mi s takim žarom opisuje občutke, ki jih doživlja tam gor pod oblaki...tega za noben denar ne bi želela zamuditi..