ločanka - Zadnja sporočila

Včeraj obiskane jaslice, Viševca v bližini Cerkelj na Gorenjskem. Res lepo!

Rada imava tudi ture brez vrhov. Najprej je bila v planu samo pot iz Vrat v Zadnjico, potem pa sva dodala še obisk Jolande oz. ostankov zavetišča Gemona iz obdobja med obema vojnama ter osvežitev v tolmunu pod Belopotoškim slapom. Seveda je bilo to mogoče načrtovati z uporabo svojega in pa javnega prevoza, pa seveda še najti je bilo potrebno, kar pa seveda ni samoumevno.

Parkirala sva v Mojstrani in vstopila na prvi prevoz zjutraj proti Vratom. Še skoraj mrak je bil, ko smo izstopili, a luna je še sijala. Presenetila me je množica parkiranih avtomobilov. Proti Luknji kar nekaj pohodnikov, nad odcepom za Prag tudi krave. Nad Luknjo sva opazovala vzpone popolno opremljenih planincev proti Plemenicam, nekaj tudi v smeri Bovškega Gamsovca. Kozorogov ni bilo na spregled, so v tem času najbrž višje. Potem sva se pa usmerila v še popolnoma mračno stran proti Zadnjici, in vmes pogledovala proti Koritom, Zadnjiškemu Ozebniku, Pihavcu. Lepi pogledi po zanimivi mulatjeri, svet odprt, oba prvič na tej poti.
Odcepa proti Doliču ni moč zgrešiti, je že dolgo kar sva po tej poti hodila. Presenečena sva bila nad lepoto te poti, zamislila sva si še jesenske zlate macesne na tej poti, in lepota je potem popolna. Nisi kar tako pri Jolandi, kakšna ura je minila do tam. A je bilo vredno narediti ta ovinek, saj se tam odprejo izredno lepi pogledi, pa še začetek stare Kugyjeve poti opaziš. Lahko da kdaj tudi tja.

Pri povratku pa sva iskala odcep poti za "Komar" a sva oznako zgrešila, pot pa sva malo višje opazila. A bolj pomemben kot Komar je bila najdba tolmuna, kasneje pa ulov avtobusa, ki iz Bovca pelje v Kranjsko goro.
Sva bila oba nad izletom izredno navdušena, bi rekla, bi se splačalo ponoviti, a kaj ko so se pojavili spet novi cilji. Vsak odcep na poti, vsaka stezica v travi, vsak pogled v drugi smeri, že vzbudi nove skomine, cilje, želje.

Analiza ture pa, kot že večkrat letos, v piceriji Kot.
Mogoče še višinci, okoli 1050 jih je bilo narejenih

Prav ta, nadaljuj

Na katerem vrhu tistega dne?

Tokrat na Polhovec iz vasi Brode, kar je bilo že nekaj časa v planu. Parkirala sva pri tamkajšnji bencinski črpalki, kar se nama je zdelo zelo enostavno, saj cesto samo prečiš in si že na pravi poti. Danes vreme ni bilo sicer najboljše, ampak vzdušja na poti to ni prav nič motilo. Prav lepo se vije potka med večinoma smrekovim gozdom in v vrhovih smrek se je danes prav prijetno poigraval veter, ravno prav, da je njegovo šumenje vzbujalo občutek divjine, in to je to, kar je nekaj najboljšega.

Vrh pa sploh ni slabo obiskan, precej pohodnikov je redno na teh poteh. Nekaj sva jih tudi srečala, a vse pri njihovem sestopu.
Imela pa sva namen delati krožno turo, zato sva se spustila po drugi strani na Valterski vrh, mimo cerkve tam, nato pa po grebenski poti do Loga, tam pa v desno, malo v bližini Poljanske Sore, malo pa nad njo. Tako sva krog zaključila natanko tam, kjer sva ga začela. Pri cerkvi sv.Tomaža. Nisva rekla s Polhovcem še zadnje besede, še se vidimo!!

Italija najbrž, Dolomiti?

Včeraj tretjič na Matajur, a po povsem drugi poti. Tokrat iz italijanske strani. Začela sva malo nad vasjo Matajur, se usmerila proti koči oz. planini Gosgnach, za katero sicer prej še nisva slišala, nato pa proti Maršinski planini in njenemu jezercu. Potka tam v tem času je vsa poledenela, prav tako je bilo jezerce. Od tam pa sva se usmerila proti sedlu med Veliko Glavo in Matajurjem, tam pa naprej po severo oz.SZ grebenu na vrh Matajurja. Ta greben pa nama je kar zagodel, saj je bila pot kar dobro pokrita s povsem trdim snegom in ledom, tako da je v tem času kar adrenalinska. Nikakor ne tja brez derez, no, tudi ketnice s pazljivostjo zadoščajo.

Vračala pa sva se najprej do koče Dom na Matajure, kjer nama je bila okolica zelo všeč. Okoli koče so bile razporejene tudi klopice, tako da mora biti času, ko je ta odprta, zelo prijazno. Od tu pa sva šla do koče Pelizzo in mimo astronomskega observarija, od koder sva se malo po bližnjicah in manj po cesti, spustila do izhodišča.

Zelo lepa pot, izredno razgledna po celi dolžini. Julijci, s skupino Krna in Kaninska skupina, Jalovec in Mangart, so le del razgleda, potem so tu še Karnijci, Dolomiti, celo Veliki Klek se je videl, pa pogledi do Furlanske nižine, v daljavi pa bleščeče morje. Oba zadovoljna!

Čudovito miri! Kje si pa slikal?

turbo, sem prepričana, da je. Prilagam še nekaj slik

Prav lepo je bilo včeraj pogledati v svet malo čez mejo, in prav hitro, že na parkirišču, ugledati brezkončne furlanske nižave, nad katerimi je ravno posijalo sonce in pozlatilo celotno pokrajino, ki je bila za naju nekaj povsem novega, saj sva bila tam prvič. Prav tako so se v soncu zableščale Kaninske gore, ki so se dvigale za najinim hrbtom, enako pa Dolomiti, par minut z izhodišča naprej.

Pripeljala sva se torej čez mejni prehod Robidišče in po petih km parkirala pod kapelico Sv.Antona, ki je eno od izhodišč za vzpon na Ivanac oz.Monte Joanaz. Vzpon sva začela po poti Martina Čedermaca, in se na grebenu priključila poti, ki pride od kapelice oz. sedla Madonnina del Domma. Po tej poti sva se potem vračala in tako naredila krožno turo. Že na grebenu so se začeli odpirati pogledi na naše Julijske Alpe, ki so bile tokrat res neprekosljive v zelo bogato okrašeni snežni odeji. Najprej se prikaže Krn s celotnim grebenom, v pogledu se pridružuje tudi Triglav, Bavški Grintavec, Jalovec, Mangart, Rombon, Kanin s svojo druščino ... Za grebenom Grand Monte pa so se dvigali Muzci, na drugo stran pa Karnijci, že omenjeni Dolomiti, od katerih je prav lepo izstopal njihov najvišji Antelao.
Glavna zvezda pogleda pa seveda Matajur, ki pa je bil za razliko kopen.

No, na najlepši točki poti pa čudovito drevo s klopico, kjer pa res ne moreš kar tako dalje. Sva se kar vrtela okoli njega in ga občudovala z vseh strani, da se prav nisva mogla odločiti, s katere strani je najlepše. Idealen kraj za počitek in malico, saj na samem vrhu Ivanca kar ni prikladnega prostora v ta namen.
Res čudovit vrh za te zimske dni, tudi zlate trave v tem času, so pravi okras poti.
Midva vrh lahko samo priporočava, pa saj Beneške Slovenije pravzaprav sploh ne poznamo. Za naju je bil Ivanac prav začetek tega spoznavanja

Zanimivo, da je pri kritikah vedno več všečkov, kot pri objavah tur

mimi129, saj lahko enkrat izbrišeš. Ni problem.

Cimo Tulsti mi je priporočal turbo l.2018, ko sem delala objavo na Ta lipi poti. Ampak to sem videla šele danes. No, pa so kljub temu so njegove objave prispevale k odločitvi za ta vrh. Samo vode v potokih in slapovih pa ni bilo toliko kot v njegovih objavah, tako da skakanja čez vodo ni bilo.

Pot sva pričela v vasici Ravanza, so pa možnosti tudi iz druge doline npr.Reklanice. Vračala sva se na isto izhodišče, čeprav po drugi poti. To sva naredila preko planine Goslo, ki sicer ni označena, a se spustiš na označeni makadam, ki naju je preko bližnjic dostavil na pravo mesto.
Pot se nama je zdela lepa v celoti, spodaj čudovit borov gozd, kasneje tudi bukov. Najbolj pa so nama bili všeč razgledi, ki so se odpirali s poti, ti so bili sprva sicer malo zamreženi, kasneje pa tudi odprti. Mene je še posebno pritegnil pogled na Monte Jovet in seveda cel njegov greben, ki mu sledi v smeri Strme peči in Montaža. Najbolj pa me je tu pritegnil pogled na sedlo Puartate, nekdanji prehod, ki pa sedaj zaradi divjine bolj sameva. Kasneje se v tej smeri priključi še pogled na Žrd, na vrhu pa prav celotna Kaninske skupina. Občudovala sva tudi skupino Zuc dal Bora, zvezdi pogledov sta bila pa tudi Amariana in Monte Pisimoni (Počimunih po naše, a se sliši čudno).

Pri celotni turi nama je bilo žal samo to, da sva zgrešila "belveder", kjer se odpira pogled po skoraj celotni dolini. Najbrž sva preveč hrepenela po videnju vrha in sva šla lepo kar mimo. Tako ostaja dolg, ki pa ga nama ne bo težko poplačati.

Če si bivak na sliki videl, ne vem. Vem pa, da paše k tej gori.
Sem jo slikala včeraj ravno tam, ko sva zavijala v dolino Rezije

Da gre naprej. Katera lepa gora?

Prešnica - Grmada - Slavnik - Podgorje - Prešnica

Včeraj je še deloval