sumrag - Zadnja sporočila

Mimo Planine v Lazu sva se podala proti Vršakom. Na poti - razen okrog Planine Blato - nisva srečala planincev. Pot do sedla med Hribaricami in prvim Vršakom je lahko brezpotje z obilo možicev. Z zadnjega Vršaka sva po grebenu naprej sledila osamljenemu gamsu in se spustila v Globoko konto. Desno navzgor na sedlo med Zadnjim voglom in Vršakom nama je bilo melišče prehudo, zato sva zavila na levo proti Planini v Lazu. Ko se nama je odprl pogled proti Planini v Lazu sva se odločila, da se bova držala levo melišča pod Debelim vrhom in čisto pozabila, od kod Konjskim policam ime. Ko sva kmalu po izstopu iz Globoke konte zagledala tanko stezico v desno, ki je vodila v že poznano grapo pod Kredo in Slatno, sva jo kar ignorirala. In sva dobila kar sva iskala - steno brez prehoda. Malček sva motovilila med ruševjem in vedno znova prišla na previsno steno, ko sva se že malo zdelana odločila za povratek do stezice, ki se nama je ponujala. In po dokaj elegantnem prehodu prišla v grapo pod Kredo in Slatno in nazaj na planino v Lazu. Ko sva pogledala nazaj na Konjske stene, nama je postalo jasno, da sva imela srečo...

Desna variatna poti ob melišču je nemarkirana in proti vrhu zelo strma - bistveno slabša za zdrs kot markirana strma pot. V snegu lahko čevelj zapičiš, tam kjer je spihano pa lahko naletiš le na led, ki prekriva kamenje.

Prave dereze zahtevajo cepin in znanje o njegovi uporabi. Male derezice pa niso nadomestilo za previdnost.

Včeraj in v soboto so bile na Nanosu povsem zimske razmere - mestoma poledenela pot, proti vrhu trd, skorjast sneg in precej huda burja, katere sunek te lahko mirno vrže dol. Ker sva se vračala po Janezovi dol, sem šele ob vznožju videla helikopter, ki je prišel po planinca, ki je zdrsnil na sredi pleše, verjetno letel čez skalni skok in nato še po gozdu. Kapo dol pilotu ! Gospod, ki je ob vzožju govoril o tem,kako je šel mimo poškodovanega,je bil obut v adidaske Nanos ni hribček !

Ma ja, sem mislila na Markya in spodnji komentar, da si mora izbrati bolj adrenalinske poti na Grintovec...

Menda sva se v nedeljo srečala na poti na Grintavec.
Ampak pot če z Mlinarsko sedlo je bila brez derez res preveč adrenalinska...

Včeraj smo se odpravili na Ledinski vrh. Skupaj za nami sta jo mahnila dva turna smučarja, ki pa sta se obrnila, ker nista našla lovske poti. Mi smo jo mahnili naprej v smeri proti Babi in prišli do prvega slapu, kjer smo obrnili desno gor v grapo, ki se je proti koncu nesramno dvignila. Sneg je bil prhek in cepin skoraj ni imel kaj prijeti, nekje globoko pa so dereze hvalabogu začutile nekaj ledu, da smo prišli ven iz grape malo nad višino koče na Ledinah. Ko se je svet izravnal , se je sneg tako nesramno prediral, da smo skoraj obrnili, potem pa se je stanje le popravilo, na 1900m smo dosegli sonce in malo kasneje še vrh. Na njemu dva smučarja iz Okrešlja in en pes. Nato smo oddričali navzdol do Ledin, ponovno brez uspeha iskali lovsko pot (250 m dol in gor...) in se končno spustili čez Žrelo nazaj. Od Žrela do žičnice je plazovina pokrita z 20 cm "sladkorne sipe", ki uspešno skriva vse neravnine zato je bila hoja precej neprijetna. Zato smo bili po devetih urah hoje pogleda na avtomobil zelo veseli...