pohodni - Zadnja sporočila

Dolomiti nas vedno znova očarajo s svojo lepoto in urejenostjo turističnih krajev, predvsem arhitekturno se njihov stil gradnje zelo lepo zliva z tamkajšnjim okoljem.
Včeraj nas je v lepem vremenu pot popeljala na sedlo Passo Gardena na nadmorski višini 2120 metrov. Za celodnevno parkiranje je dovolj 4 evre, kar se mi ne zdi pretirano. Z nahrbtniki smo odpešačili po lahki in ne prestrmi poti mimo koče Jimmi Hutte, proti škrbini Forcela Cier. Po krajšem spustu je sledil vzpon še na eno škrbino Forcella de Crespeina, kjer se odpre pogled na severno stran, proti gorski skupini Peuz. Sledil je še lahkoten vzpon proti vrhu gore Sas Ciampac na višini 2672 metrov. Skupno je do vrha približno dve urci lahkotne hoje, pot pa je primerna za vsakogar, saj ne postreže s kakimi posebnostmi, tudi globokih pogledov ni, razen z vrha proti dolini Alta Badie. Razgledi so tokrat bili zaradi vročinskega vala dokaj megleni in omejeni, a kljub temu se je lepo videlo bližnje vrhove predvsem proti gorski skupini Sella, kjer kraljuje mogočni Piz Boe.
Tako smo lep in v dolinah prevroč dan lepo zaključili v gorskem hladu.

Včasih je dobro malce preizkusiti meje lastnih sposobnosti. Čeprav s kolesom opravljam predvsem krajše ture tja do 60 Km. ,se danes vendarle odločim za konkretnejšo turo, odkolesariti s Štajerske tja do Gorenjske. Štart zgodaj zjutraj s Tinja, spust proti Slo. Bistrici, nadaljevanje proti Celju, pod Trojanami skrenem desno proti Kamniku, pa proti Kranju, Jesenicam in se ustavim malce pod Mojstrano, kjer se dobiva z ženo ki se je tačas pripeljala z avtom in še enim kolesom v njem. Do Aljaževega doma sva s kolesarjenjem nadaljevala skupaj.
Pot je potekala brez večjih težav razen zadnjih vzponov proti Aljažu ki sem jih še komajda zmogel brez ustavljanja, saj so kolena že vendarle malce pekla.
Čeprav sem na rokah že večkrat dobil žulje (pa ne od kolesarjenja), se mi je danes prvič zgodilo da sem jih skoraj dobil še ne riti. Kljub podloženim kolesarkam je očitno trdi rogelj, ki bi se mu naj reklo kolesarski sedež pustil svoje posledice.
Skupno slabih 10 ur kolesarjenja s postanki vred, ter prevoženih 210 kilometrov vključno s spustom od Aljaža nazaj dol do avta.

Včeraj, dan pred silvestrom sva se z ženo odpravila iz Krme do Kredarice.Ker razmere razen precejšnjega vetra niso izgledale slabo, sem se sam povzpel še na vrh Triglava. Žena je tačas uživala na Kredarici.
Razmere že nekaj časa brez sprememb. Dereze zaradi zelo trdega snega obvezne že pod Kredarico, ravno tako proti vrhu le da sta tam potrebna še cepin ali dva. Sam sem vzel dva, a sem kmalu spoznal da sta oba vsaj po mojem mnenju uporabna le v prvi strmini, kasneje je drugi bolj ali manj v napoto. Precej varoval je namreč zunaj in uporaba le teh je lažja če imaš eno roko prosto.
Pa srečno v 2017!

Današnje predbožično jutro...

Celotna pet članska družina smo letošnji dopust na jadranu zamenjali za sedem dnevno bivanje v Švicarskih gorah. Namestili smo se v gorski dolini Saas-Almagell, ki leži na nadmorski višini 1700 metrov. Kot začasni prebivalci te doline smo prejeli posebne karte s katerimi smo se lahko brezplačno neomejeno prevažali z vlečnicami, gondolami in avtobusnim prevozom na območju štirih naselij: Saas-Fee, Saas-Grund, Saas-Almagell in Saas-Balen. S tem je bilo bivanje v pregovorno dragi Švici precej znosnejše, čeprav cene tam niso ravno nizke. Takole čez palec bi rekel da je potrebno naše cene v trgovinah pomnožiti z 2, v gostiščih, gorskih kočah in kavarnah pa vsaj z 3, ali več. Je pa zanimivo, da cene v kočah z nadmorsko višino ne naraščajo, saj so podobne kot v dolini, kar pri nas ni ravni običaj.
Vendar se nam je gorska Švica vseeno pokazala v pozitivni luči s svojimi naravnimi lepotami, mogočnimi sasneženimi štiritisočaki in ledeniki, ter umirjenimi in prijaznimi prebivalci. Bivalna klima je prijetna, sicer malce ostrejša in z nižjimi temperaturami kot pri nas, voda je pa itak za 5, saj bi hčera pipo najraje potegnila kar do doma.

Med vsakim dopustovanjem na Jadranu se odpravimo peš na kakšen bližnji vrh. Tokrat je bil na vrsti polotok Pelješac, z najvišjim vrhom Sv. Ilije. Pričeli smo takorekoč na dnu s priobalne pešpoti v Orebiču. Pot je zelo lepo in spretno speljana , sicer malo naokoli a kolikor se je le dalo tudi v senci. Strmina ni prehuda, pri dovolj zgodnjem štartu tudi vročina ne predstavlja posebnih težav. Na vrhu precej hladno glede na vročino spodaj. Zloglasnih kač nismo videli, morda so se pred pripeko tudi one raje skrile. Pri koči malo pod vrhom nas je prijetno presenetil domačin, naj bi bil nekakšen oskrbnik, ki nam je skuhal tisto tapravo kavo ki je v kaffičih že zdavnaj več ne dobiš.
Kdor je vsaj malo hribolazec, naj se te poti nikar ne ustraši.

Danes smo se štirje družinski člani prvič odpravili na vrh Dobrče. Šli smo po direktni iz Brezij pri Tržiču. Pot je večinoma kopna, le v zgornjem delu je še nekaj starega snega in ledu, ki ga prekriva tanka plast svežega pršiča. Razgled z vrha malce omejuje drevje, zato se je splačalo potegniti še do Šentanskega vrha od koder so razgledi res enkratni. Nazaj grede smo zavili še do koče na Dobrči, se tam malce pogreli in spili nekaj toplega, saj nam je za ta čas nenavaden mraz že pošteno stopil v kosti.

Kolikor je bilo v soboto lepo, toliko je bilo v nedeljo slabo.
Na Kredarici gosta megla z mrazom in rahlim vetrom, višje proti Triglavu podobno, vendar z močnimi sunki vetra.
Kar nekaj jih je poskušalo z vzponom na vrh Triglava, a dlje od Malega Triglava naj ne bi bil šel nihče. Tudi s sinom sva se obrnila že pod prvo strmino, saj naj bi bilo po mnenju tistih ki so se vračali prenevarno in tvegano za vzpon na vrh.
Pa saj bo še kak lep dan.

Kljub napovedanemu poslabšanju vremena, sva s sinom upala da bo vsaj dopoldan še zdržalo za obisk Turske gore. S čelkami na glavi jo hitro mahneva proti Okrešlju, kjer se je že dovolj zdanilo da sva jih lahko pospravila. Brez derez sva nadaljevala še do približno polovice melišča pod žlebom. Naprej brez derez in cepina ne bi bilo več varno nadaljevati, saj je bil sneg trd in mestoma tudi poledenel. Dereze so na tej podlagi odlično grabile in omogočale hitro napredovanje proti izstopu iz žleba. Tam naju preseneti zelo močan veter, ki ga v žlebu ni bilo. Skupaj s precejšnjim mrazom je poskrbel, da sva s sinom nase navlekla vse kar sva imela v nahrbtniku. Ko sva stopicala proti vrhu Turske gore se pripodi še megla in rahlo sneženje. Vse skupaj je poskrbelo za ekspresen sestop nazaj proti žlebu v zavetrje. Kljub sneženju se je gor vzpenjalo še precej pohodnikov v upanju da dosežejo vsaj izstop iz Turskega žleba. Poslabšanje je pač malce pohitelo in morda komu tudi prekrižalo načrte. S sinom sva bila dovolj zgodnja, da sva lahko uspešno opravila prvi zimski vzpon na Tursko goro.

Za letošnje razmere nenavadno lep dan je tudi nas včeraj zvabil v gorski svet. V spremstvu obeh sinov smo prehodili precej dolgo pot. Štart s Pokljuke, mimo Vodnikovega doma in prek Planike čez Mali Triglav na vrh. Sestopili smo prek Kredarice.
Razmere za hojo odlične, čeprav do Vodnikovega doma v temi in megli. Višje sončno, toplo, skala povsod suha in vse do vrha tudi povsem kopna.
Kar škoda da koče v visokogorju že zapirajo, saj je vreme šele sedaj pokazalo svoj pravi lep obraz.

Skalni podor je malce pod vrhom Mangartskega sedla. Lansko leto je bila cesta tam uradno zaprta za promet, čeprav mnogi tega niso upoštevali in so parkirali tudi višje. Kako je letos ne vem, najbž enako kot lani. Pod podorom je manjše parkirišče, za kakšen avto se najde še tudi nižje ob cesti. Od tam do vrha sedla je približno 15 minut pešačenja. Glede na lepo jutrišnje vreme bo gori zagotovo gužva. Če boš gor pred šesto zjutraj se bo kak prostor še že našel, za kasneje je težko napovedati. Parkirnina se plača nižje v gozdu, koliko znaša se pa ne spomnim, vendar ni pretirana.

Priznam, da je moja definicija planinca in gornika postavljena zelo na grobo. Seveda ni vseeno ali je nekdo na Triglav prišel iz Kredarice ali po severni Triglavski steni. Vendar ko stojim na vrhu Triglava me to toliko niti ne zanima. Vsi ki tisti trenutek stojijo na vrhu so zame gorniki, ne glede s katere strani in po kako zahtevni poti so se nanj povzpeli. V nadalnje razčlenjevanje in predalčkanje se pa nebi spuščal.

Z moje strani vidim stvari nekako takole: Planine so tam, kjer je podlaga, lahko tudi skala še preraščena z travnato rušo, gozdom ali nizkim grmičevjem. Ko začne prevladovati gola skala, kar je ponavadi nekje nad gozdno mejo ali na višini okrog 1800 metrov, (ni pa nujno, saj lahko ta meja po višini precej varira), se prične gorat teren.
Po enaki logiki ločim tudi planinca in gornika. Vsi ki jih srečam naprimer na Veliki planini so zame tisti trenutek planinci, čeprav so sicer morda tudi alpinisti. Če pa nekoga srečam na vrhu Grintovca, Ojstrice, Triglava..., je pa to zame vsekakor gornik, saj se je navsezadnje povzpel na vrh gore.
Planinca in gornika torej ločim predvsem na podlagi terena oz. območja v katerem se oseba trenutno nahaja in giblje. Pridobljena znanja in izkušnje pri tem poimenivanju nimajo nikakršne vloge.

Danes smo se v lepem in prijetno toplem vremenu z ženo in obema sinovoma odpravili po Kremžarjevi poti na vrh Jezerske Kočne. Pot upravičeno nosi sloves ene najlepših gorskih poti po Sloveniji.Brezhibne jeklenice in klini so tam kjer morajo biti, drugod je dovolj dokaj čvrstih naravnih oprimkov, ki poskrbijo za varno napredovanje in naredijo pot še zanimivejšo in manj dolgočasno. Glede težavnosti je pot lepo speljana po naravnih prehodih in izkušenemu gorniku ne bi smela predstavljati težav, saj je po mojem mnenju celo nekoliko lažja od Hanzove na Malo Mojstrovko ali Kopinškove na Ojstrico. Je pa plezalni del dokaj dolg in tudi vrnitev po isti poti ali prek Mlinarjevega sedla na isto izhodišče ni enostaven kar terja od pohodnika dolgotrajno zbranost in dovolj kondicije.
Sicer je na poti le še eno manjše snežišče, ki ne zahteva zimske opreme.Drugače je na poti proti Mlinarjevemu sedlu, kjer je še precej veliko in strmo snežišče, po katerem so se pohodniki plazili po vseh štirih navzgor, najbrž brez zimske opreme, vsaj tako je bilo videti.

Zanimiv predlog Janez, vendar se bojim da bi se mi potem še krave smejale. Upam, da sem plačal kravji davek vsaj za naslednjih dvajset let.

Najbrž soli okrog avtomobilov ne posipavajo samo Bohinjci, temveč tudi Italijani. Pa to ne okrog avtomobilov temveč kar po njih. Nimam sicer nekih trdnih dokazov, a dva dni nazaj sem bil nemalo presenečen kako lepo so mi krave obdelale avtomobil na parkirišču pod kočo Calvi v Karnijskih alpah. Celoten avto, do koder so segle so mi temeljito polizale, obrnile obe zunanji ogledali, za nameček pa še z rogovi pustile trajne posledice na pločevini in plastiki, ki jih bo lahko odpravil le avtoličar.
Sicer lep izlet na ta način dobi malce grenak priokus, a vendar se vprašaš kdo ima tam večjo pravico bivanja, avto ali krava. K sreči je takih primerov malo in je to treba nekako vzeti v zakup. Tudi tam kjer ni krav te lahko zadane kakšna " krava ", zato se nima smisla pretirano razburjati.

Da bi se izognili najhujši vročini, smo jo trije dedci že zgodaj zjutraj ucvrli izpred Koče pod Košuto proti Cjajniku. Do vstopa v plezalni del smo se fajn ogreli in pojavile so se že prve kaplje znoja. Tu se primerno opremimo in spregovorimo par besed z Family " primoža ", ki so pravkar vstopali v zahtevnejši del. Tudi mi se hrabro spopademo z jeklenico in povsem suho skalo, ki nam omogoča še kar hitro napredovanje. Opazimo povsem na novo zalit klin, saj prahu od vrtanja še ni spral dež. Po postanku na precej vetrovnem vrhu je sledil adrenalinski spust proti Cjajnikovi škrbini, ki jo malce zagorča natrgana in za gole roke nevarna jeklenica tik pred spustom v samo škrbino, ter na istem mestu nekoliko skrita in slabo vidna skoba pod skalo. Nadaljevanje poti proti Košutnikovemu Turnu ni problematično. Pri sestopu prek visečega mostu je potrebno paziti na krušljivo kamenje , ki povsod kar čaka da ga sprožimo, pa ne samo pod nogami, tudi v rokah ti hitro ostane kak kos.
Tisti ta zgodnji smo imeli še lep dan, ostalim sta ga že začinila megla in močnejši veter ki sta pričela objemati najvišje vrhove in naznanjati spremembo vremena.