Nedelja, še v temi se odpravim iz Vrat proti Luknji. V Severni triglavski steni se svetijo tri lučke, lej jih lej, tile so bili še bolj zgodnji kot jaz
. Ko prvi sončni žarki objamejo vrh, je Luknja za mano. Kratek počitek, navlečem pas nase ( čeprav je po dolgoletnih izkušnjah bolj nepotreben balast, kot kaj drugega..ampak boljše, da je na meni, kot doma v kotu, pa še prav pride, da lahko lepo pripeta brez skrbno naredim kakšno fotko
čelado na glavo. Pot čez Plamenice, zame itak najlepša, varovala brezhibna. Vzamem si čas, fotkam gamsjo družino, ki prav nesramno pozira. Ni mi še oditi za naprej ampak prihajajo za mano, gruča nemško govorečih brez čelad, brez opreme, dva vidim celo brez rukzaka. Boljše jaz pred njimi, kot oni pred mano. Na vrhu presenetljivo malo ljudi vsega skupaj jih naštejem 10..zgodnja ura. Fotkam stolp, kdo ve mogoče bo to celo moja zadnja, preden ga preselijo v dolino..(kakšne spomenike si nekateri postavljajo, človeku gre na bruhanje).Počasi se odpravim proti Kredarici.Gor pa se vali množica, večina tujci.Najprej srečam par srednjih let, gospod ima okoli pasu zavezan anorak iz žepa gleda plastenka, vse kar imata je v žepih.Malo naprej srečam družino,oče svojega približno 8 let starega otroka varuje tako, da ga drži za roko, malemu se vidi, da ga je strah..od pritiska mi skoraj odnese čelado z glave. Na prste ene roke lahko preštejem tiste, ki so solidno opremljeni tisti čas šli na vrh. Na Kredarici gužva, sama se odpravim, do Staničeve koče, tam tudi prespim. Zjutraj vstanem ob zori, vremenarji na Kredarici mi povedo, da bo do 12 še nekako držalo, potem pa plohe in nevihte. Torej čim prej v dolino. Na razpotju Prag - Tominškova, se odločim za Prag, pričenja rosit, megla se spušča, oblaki prav tako,danes bo še pestro. Po eni uri sestopa srečam prve, ki se vzpenjajo in tudi prve, ki so opremljeni tako kot je treba. Za mano se jih še nekaj spušča, prav počasi gre, skala je mokra in spolzka, spustim se po zadnjih zajlah in v zavetju skal dva para, možaku iz rukzaka binglja marela, gojzarje ima obut sam eden, za palerine še slišal niso..spet mi od pritiska dviguje čelado..ne morem spregledat..pozdravim odzdravijo s krisgod aha nemci..povem jim, da so šele prav na začetku poti, da so napovedane nevihte, odsvetujem jim vzpon in svetujem, da se z mano vrnejo..ena od gospa je takoj za to, ostali trije jo pregovarjajo..malo bojo še počakal, potem se bodo odločili, pade odgovor..ok.. sama se odpravim naprej.Prečim Triglavsko Bistrico, ko se ulije, bliska in grmi, da je veselje, ampak jaz sem skoraj na suhem. Po eni uri v Aljaževem domu, pridejo tisti,ki so šli za mano, vprašam če so srečal Nemce in če se vračajo..odgovor ne, smo jih prepričevali pa so šli naprej.
Zatorej vso podporo triglavskemu in njegovim ostrim odgovorom in komentarjem, očitno je tega še veliko premalo.
Vsem ostalim pa izbirajte poti in vrhove, ki so primerni vašim sposobnostim.
lp