matjaz84 - Zadnja sporočila

Tako je. Sonce zahaja nad celovško kotlino. Slikano je pa s Strojne.

Ne bo Šmarna gora.

Sonce vzhaja ali zahaja? In je obsijalo katere gore na levi?

Proti vrhu Snežnika? Na sliki pa je Mali Snežnik...

Že prejšnjo nedeljo je bilo na južnem pobočju nekaj manjših snežišč, ki se jih da obhoditi.Plezalna pot skozi Turski žleb pelje nad snežiščem. Na sliki je pogled z male Rinke proti Križu.

Danes bil na Križu. Na običajnem pristopu od savinjskega sedla so razmere normalne glede na opis. V prvi polovici "ferrate" je še eno snežišče, a se mimo prerineš brez problema. Zimska oprema ni potrebna. Varovala so v brezhibnem stanju. :-)
:-)

Tako je Johannisberg. Še ena slika z bolj turistične perspektive. Kar nadaljuj.

Pa ni Venediger. Namig: Slovenski Janez nima svoje gore, avstrijski jo pa ima.

Ni Hochalmspitze. Čez vrh gre deželna meja med Salzburško in ...

Je Avstrija.

Ni Švica. Bo pri sosedih.

Ravno preučujem švicarske štiritisočake tako, da mi je znano

Če smo že v tujini pa bom dal tudi jaz eno tujo. Kateri vrh je na sliki?

Weisshorn?

Nekako najlažje dostopen je res Ankogel. Vendar ob stabilnem suhem vremenu, ker vršni greben v vetru in požledu postane dokaj nevaren. Lani sem bil na vrhu v začetku julija in je ob plohi začel padati leden dež in je pihal orkanski veter. Pa tudi Gr.Hafner iz Maltatala in Sauleck iz Dosnertala nista ne vem kako zahtevna,(tehnično sta lažja kot Ankogel) sta pa vzpona daljša in nekoliko bolj naporna. Meni čisto osebno je bil kot uvod nad 3000 m najbolj všeč vzpon na Ankogel. Na poti imaš vsakega nekaj. Malo ledenika (če želiš) in prosto plezanje po vršnem grebenu.

Včeraj sem bil na Veliki Svinji. Razmere so bile idealne. Jasno nebo. Svež veter. Nad kočo Giesslhutte je veliko parkirišče kjer sem parkiral, nato pa najprej po označeni poti do Offnerhutte. Potem sem pa kar preko obsežnih gorskih planjav, med čredami krav in preko potokov sledil najvišji točki na obzorju in stopil na vrh. Sestopil sem najprej po markirani poti, nato pa sem sledil izhodišču, ki sem ga ves čas gledal pod sabo. Do Wolfsberg hutte niti nisem prišel, ker se mi je zdela nekam stran od poti in sem raje sestopal, kar po brezpotju do izhodišča. Skratka zelo lep, ne preveč naporen vzpon. Pa še nekaj gob sem našel ob poti