mojcika - Zadnja sporočila

Pivkelj je najvišji vrh moravške občine. Vrh upravlja PD Moravče, na poti pa je dom moravških planincev, ki bo kmalu zgrajen. Dom je že odprt ob sobotah in nedeljah, ko ga upravljajo člani PD Moravče. Vrh Pivklja krasi tudi zvonec želja ki ga je podaril član društva. Pot je tudi v tem času čudovita, polna cvetja. Nekatere lahko nabiramo tudi kot zelišča za čaj. Nedaleč stran, pod cerkvijo svete Neže je planinski dom v privatni lasti in je odprt ob vikendih od 9.00 do 17.00.
Tudi na svež deževen delovni dan, ko sem se povzpela iz Moravč na Pivkelj, obiskala še cerkev svete Neže na Slivni, ki stoji petnajst minut stran, sem uživala. Za vzpon in sestop sem potrebovaala dobre tri ure. Iz Moravč sem krenila proti Planinskemu domu na Žerenku, nato pa nadaljevala pot mimo vhoda v Osoletovo jamo proti najvišjemu zaselku moravške občine, Štancim Lazam. Zaselek sameva, kljub prijaznosti, ki te objame tu. Pot sem nadaljevala proti Pivklju. Spotoma sem zavila še proti kamnolomu Zapodje, kjer kopljejo pesek iz katerega v Kresnicah pridelujejo apno. Pot ni zahtevna, vzpnemo se približno za 500 m , nudi pa lepe razglede proti Savi, na drugo stran proti Moravčam, pri planinskem domu na Žerenku pa vidimo Kamniške Alpe, Karavanke in ob lepem vremenu tudi venec Julijskih Alp. Obiščite to pot, ne bo vam žal.

Kalško goro sem obiskala 8.10. 2017...ne prvič, a vedno je zanimiva. Bila je čudovita....gora, kot sama pot. Goreči macesni in tropi gamsov, ki so se pasli pod Kokrškim sedlom in smo jih redki planinci opazovali s poti od Kokrškega sedla proti vrhu. Žal je bila koča na sedlu že zaprta in ni bilo toplega čaja. Ob sestopu sem si pri padcu po kamniti poti zvila nogo. Ob pomoči dveh planincev in planinke sem sestopila do avta. Ker ne vem njihovih imen, se jim želim na tem mestu zahvaliti za potrpljenje. Vzpon na goro mi veliko pomeni, saj mi moja bolezen več ne dopušča obiskovanja višjih gora. Z veliko truda sem tako letos obiskala pet dvatisočakov. Dragi planinci, ki v gorah prehitevate in radi poveste, kako hitri ste in koliko ste že prehodili tisti dan, tudi taki so med vami, ki morda vlagajo več truda a hodijo počasneje. Hvala tistim, ki jim tudi pomoč in prijateljstvo v hribih veliko pomeni. Tudi zaradi njih je v hribih lepše.

Včeraj nas je skupina 20 planincev šla z Jevnice na Janče. Imeli smo čudovit zimski dan. Razmere za hojo so bile ugodne, na vrhu pri domu je pihalo, zato smo se skrili vanj. Tu smo bili navdušeni nad prijaznostjo ostalih gostov in osebjem. Bili smo skupina in smo imeli več otrok. Takoj so nam izpraznili par miz, da smo lahko sedeli v skupini. Tudi sicer je bilo v domu prijetno toplo.

Ja, Pivkelj bo prav!Preverjeno!Drugače pa le gor! Zdajle že zorijo maline!

Prejšnji teden smo šli na Črno prst mimo Orožnove koče. Pot je bila zanimiva kot vedno. Oskrbnika sta bila zelo prijazna, imeli smo pravo kosilo, nato pa nam je prijazna gospodinja naredila še sendviče za na pot. Šli smo na Rodico in nato sestopili v Ribčev laz. Pot so nam na koči skoraj odsvetovali, saj niso poznali poti čez dolino Suhe. Vsem pohodnikom sporočamo, da je pot v zelo dobrem stanju. Ker nas je na koncu nekoliko napodil dež, smo jo še hitreje končali. Če hočete videti veliko planik, je to gotovo najlepša pot. Tudi razgledi so čudoviti.

V soboto, 27.4. smo bili na Blegošu. Hodili smo s Črnega kala. Pot je v zelo dobrem stanju, suha, snega skoraj nismo videli. Na vrhu sicer še ni ozelenelo, a je že veliko divjega svišča, telohov, kažejo se že zlatice, s koče do vrha pa se že pogrinja zelena preproga.

Meta, pav si imela, da si umaknila slike. Namen foruma je, da prenašaš izkušnje tistim, ki ture še niso opravili. Ko so pa slike uporabljene za to, da jih Slovenci iz naslanjača, pa morda ne samo ti..glede na eno izjavo..pregledajo od nog do glave in ugotavljajo in komentirajo, kaj ima kdo postrani zapeto in kaj je narobe, mislim, da izgubijo veljavo...mimogrede....vsem, ki so pokomentirali..ta gospod nas je kar nekaj pred osmimi leti zvlekel čez skale na Vevnico, ne samo tiste, ki so sicer hodili z njim. Zna pomagat in biti pravi planinec!!!

Ko je minilo šolsko leto in državni praznik, smo se mladi planinci in člani PD Moravče odpravili na planinski izlet po Fužinskih planinah. Začeli smo ga na Planini Blato, do tu smo se pripeljali z avtomobili. Vzeli smo pot pod noge in v eni uri smo prišli do Planine pri Jezeru, kjer smo si olajšali nahrbtnike, pomalicali, nato pa smo se preko planine Viševnik podali na lepo razgledni Pršivec( 1761m). S Pršivca smo se vrnili na Planino Viševnik, v Zavetišču pa nas je prijazni oskrbnik napotil še na Dedno polje, od tu pa smo se vrnili na Planino jezero, kjer nas je čakalo pozno kosilo oz. zgodnja večerja. Kmalu smo postlali vsak svojo posteljo in se odpravili spat. Naslednji dan nas je pozdravilo toplo sonce in jasno nebo. Že ob osmih smo se po zajtrku napotili na Planino v Lazu, kjer smo se okrepčali s kislim mlekom, nato pa pogumno odšli na 2087 m visoke Ograde. Kranjske lilije, pogačice, murke, planike so nam delale družbo tam gori.
Kar veliko časa smo si vzeli na vrhu, kjer ni bilo vetra, sonce pa ni bilo premočno. Ko smo sestopali in se nato napotili še proti planini Krstenica, pa smo se pošteno ogreli. Na Krstenici smo se okrepčali nato pa smo si ogledali še sirarno, kjer so prav ta dan napravili prve hlebce sira. Ob zvončkljanju krav smo začeli počasi sestopati proti planini Blato., kjer so nas čakali avtomobili. Veliko smo prehodili, delali smo družbo kravam, konju in ovcam in spoznavali trdo, skromno a pestro in lepo življenje na planinah. Upamo, da bo na teh planinah še dolgo slišati pesem zvoncev.

V petek smo bili na pohodu s šolskimi planinci na Planini Prevala z Ljubelja. Bil je popoldanski izlet. Časa smo imeli dovolj, s šole smo se odpeljali ob 13.30. Tudi vreme nam je služilo, čeprav so se nad nami občasno vlekli temni oblaki.Dan smo krasno zaključili in upam, da smo vsi zelo dobro spali, tudi najmanjša, petletna planinka, ki je tožila, da jo boli trebušček...

O saj so bile obsijane, če pa malo oblačkov pride, pa nič hudega...Kaj če pa krave prej pridejo, pa vse materine dušice in plahtice pojedo...

Danes smo obiskali Moličko planino in Korošico, bilo je čudovito. Rož je bilo toliko, da smo se veliko ustavljali in jih občudovali. Včeraj so na planino Podvežak prišle tudi krave, zato je vzdušje popolno. Zmerne hoje je bilo s Podvežaka za pet ur gor in dol. Vreme je zdržalo, nad 2000 m pa so se podile megle. Škoda, da je bilo Kocbekovo zavetišče zaprto. Na Korošici pa nas je postregla prijazna oskrbnica.

Varianta, ki sem jo opisala, je najlažja, mislim - bi se pa dalo debatirat, saj smo opazili avto tik pred kočo...mi smo imeli s seboj karto Kamniških Alp, na tej so te poti zagotovo.

Čeprav je do Podpece za nas z avtomobilom daleč, smo Peco danes spet obiskali. Parkirali smo na parkirišču na Jakobah. Pot je bila v celoti kopna in suha, proti vrhu je vidnih le nekaj krp snega. Na Peco smo se povzpeli po zelo zahtevni poti, sestopali pa po lažji. Pot je vsa v cvetju, na mali Peci smo že videli pogačice, stene krasijo zlati avriklji , proti vrhu je veliko zaspančkov, cvetijo pa že tudi prve neboglasnice. Tudi kočo krasijo avriklji.
Krasi pa jo tudi bogata kulinarična ponudba, od goveje juhe, bograča, jote do pristnih koroških jedi. Dobra oskrba koče samo polepša turo tu v Matjaževi kraljevini.

Pomlad je v polnem razcvetu, videli sva polno različnih barv, na vrhu Lepenatke polno svišča, v stenah Rogatca avrikljev, spodaj pri sv.Lenartu pa spomičic...naj mi oprostijo vse rožce, ki jih nisem imenovala...krasno!Topel in čudovit dan je za nama...Meta, hvala za prijetno družbo!

Slikce so krasne, res je škoda, da ni na njih še koče na Ledinah. Ja, Meta, a si pozabila, da se v takih primerih sam mal skoč, pa si- si pozabila na Podrto goro? Sta imela prav, da sta obrnila, a še bolj prav bi bilo, če bi imela dereze!

Tole mora pa biti zelo zanimivo, mi lahko natrosiš kaj več podatkov o poti, julius!?
Je bilo še kaj snega?Vnaprej hvala za odgovor!