Končno sam na malo bolj resni turi! Obožujem samske in samotne ture, svobodo, neodvisnost, ko si pot in tempo lahko prilagodim po svojih željah in sposobnostih. Upam, da mi moji prijatelji iz kluba " optimistov " ne zamerijo te egoistične poteze
. Rad imam družbo prijateljev, ko velikokrat " ušpičimo" kakšno bolj ali manj težko smer v naših gorah ( tudi zaidemo včasih
), vendar pa včasih potrebujem samotno pot, ko lahko obračunam sam s seboj, preverim lastno psihofizično stanje, razmišljam, opazujem...
Torej na praznični dan zakoračim iz Planice v Tamar ( ravno prav hoje, da se telo ogreje na primerno "delovno" temparaturo ), za domom se usmerim na pot proti Jalovcu, ko jo po nekaj minutah zapustim ter zagrizem proti Srednji Ponci. Pot je vseskozi dobro sledljiva, brez kakšnih posebnosti, čeprav strmina ne popušča vse do vrha. Tik pod vrhom Sr. Ponce prejmem poziv od Janeza: " Živjo, Stane, jaz danes s svojo družino kolesarim v okolici Kranjske gore in na Vršiču, tako, da se lahko Z Visoke Ponce spustiš po ferati do Belopeških jezer, tam me počakaj, pridem z avtom pote." Srce mi veselo zaigra, prekrasna ideja, torej iz Tamarja preko V. Ponce do Belopeških jezer. Lepše ture na tako lep dan si pa res ne bi mogel zaželeti. Da pa bo mera polna, pa sem na vrhu Sr. Ponce srečal Borisa iz Otlice, ki se je ravnokar vračal z V. Ponce. Kar dolgo sva debatirala, saj veste o tistih običajnih stvareh, tudi kakšno sočno na račun sobotne slavljanke sva navrgla, " ja mlada je še in pa tako lepa tudi" sva razpredala. Počasi se posloviva ter jo mahneva vsak v svojo smer, Boris v Tamar, jaz pa se spustim v šrbino, tam grem, namesto po levem obvozu, kar po grebenu, ki je kopen, direktno do prvih jeklenic, ki vodijo proti vrhu V.Ponce. Po nekaj minutah poplezavanja pristopim na njen vrh. Uživam v razgledih, občdujem Mangart, Jalovec, še posebno si ogledujem greben od Sr. Ponce preko Struga, Vevnice na Kotovo Špico, ali mi bo uspelo prepričati moje drage prijatelje, da ga nekoč skupaj prečimo ?
Z vrha se usmerim proti severu na bljižnje sedelce ter ostro levo direktno v grapo, ki naj bi nakazovala smer sestopa. In res, že po nekaj višinskih metrih spusta pridem do prvih jeklenic, katere me po ferati varno pripeljejo v dolino. Jeklenice so v brezhibnem stanju, na nekaterih mesti so tudi zamenjane z novimi. Pri koči Rif. Zacchi si privoščim tisti čarobni zlatorumeni napitek, nato pa naravnost do Belopeških jezer, kamor prispem v pol ure hoje. Počakam Janeza, ki me odpelje v našo drago Planico in prekrasen dan je bil zaključen.