freeskies - Zadnja sporočila

Prilagam nekaj fotk iz Monte Rose, ki sva jo s kolegom "naskočila" za vikend. Prvi dan aklimatizacija z vzponom na Piramide Vicent in Balmenhorn, naslednji dan pa Zumsteinspitze in Signalkuppe. Razmere so bile odlične, vreme čudovito.

V nedeljo smo šli po poti Ceria Merlone - čudovito prečenje s krasnimi razgledi na Visoke ture, Dolomite, naše Alpe, kozoroge... Na vrhu Špika nad nosom pa neprijetno presenečenje! Prav na vrhu je v skalo zabetoniranih 6 ogromnih betonskih tulcev, naokrog pa leži orodje ter vreče s cementom. Očitno imajo italijani v načrtu uničit ta vrh. Ima morda kdo kakšno informacijo, kaj počnejo tam zgoraj?

Urbancek, z vrha Velike ponce greš okrog 20 metrov v smeri drugega vrha, ki je malce nižji (recimo smer SZ). Na sedlu gre pot levo dol, nekaj časa po šodru. Ko se spuščaš vidiš da je kar shojeno. Čez nekaj časa se začnejo varovala, naletiš tudi na eno lojtrco. Tisti del, ki je res "prava ferata" pa je kratek in je ubistvu spodnji del poti.

Ni markirana, je pa označena z možici in kar dobro vidna. Zajle so nove. Glede težavnosti je to subjektivna stvar. Moje mnenje je, da ni težja od Via della Vite ali pa sestopa iz Vevnice v škrbno proti Strugu. Je dobro varovana in na dveh mestih malce bolj izpostavljena, drugače pa relativno kratka.

Ja, lepa tura je to. Na vstopu v Via della Vito se na začetku primeš za zajlo in se kar potegneš gor, z nogama pa upreš desno in levo ter greš na trenje. Malce višje imaš na levi strani poličko za stopit. Malo buildanja je.

Ja, ponoči je nekaj šumelo in šuštelo naokrog, samo nismo uspeli ugotovit kaj bi to lahko bilo. Lep dom si je našla.

V soboto smo se odpravili v Kugyjevo smer. Potek smeri se je videl že iz sredine ledenika (viseče jeklenice po steni navzdol), vendar nam ni bilo jasno, kako bi lahko prišli do vstopa ob 10 metrski krajni zevi?!? Sneg na ledeniku pa zbit in trd - cepin in dereze več kot dobrodošle. Tako smo šli do vrha ledenika, plezali naravnost naprej ter nato prečili v levo po izpostavljeni prečnici. Ta del ni zavarovan, je pa navrtan, tako da se je dalo varovat na štrik. Prečnica nato prilelje v originalno Kugyjevo smer. Osebno se mi je zdel ta del (nezavarovan) smeri kar zahteven, težji kot npr. Zeleniške špice ali Široka peč. Skala je sicer kompaktna, je pa treba it bolj na trenje... Ko smo bili že višje v smeri, smo zaslišali desno od nas iz stene grozeče hrumenje. Lep občutek, da se to ne dogaja nekje nad tabo... Ker smo bili pozni smo na vrhu Montaža gledali sončni zahod ter se odpravili proti bivaku Suringer, kjer smo prespali. Bivak smo iskali po temi in ga zgrešili ter ga uspešno našli šele ob povratku nazaj gor. Zjutraj nas je pred bivakom pozdravil mlad kozorog in nam poziral iz vseh mogočih strani.

Če hočeš doživet mir, se splača it jeseni, ko so koče že zaprte... Poleti ni za it gor v to gužvo.

Včeraj sem se še s tremi kolegi odpravil na prečenje grebena Zeleniških špic. Čudovito grebensko prečenje, prijetna plezarija okrog II stopnje (če iščeš, lahko najdeš tudi kaj več) ter nebeška lestev, ki sicer ne pripelje povsem do nebes, blizu pa vseeno.

Jaz bi ga nasekal da bi se kadilo

Včeraj smo se povzpeli po Via della vita na Vevnico, prečili greben Ponc ter se po ferati spustili nazaj do Belopeških jezer. Via della vita je na nekaj mestih obnovljena, predvsem na delu pod razgledno poličko - ob verigi je dodana nova jeklenica nekje do polovice, naprej gor je stara jeklenica, ki je še OK. Jeklenica je dodana tudi na dveh mestih na "platah" pod lojtrco. V splošnem so varovala v solidnem stanju, še vedno pa je na enem mestu ena od skob razmajana, kot sem napisal že v enem od prejšnjih postov.
Na grebenu Ponc je zavarovan spust iz Vevnice v škbino proti Strugu ter spust po strmini proti Srednji ponci. To sta tudi edini mesti na grebenu, kjer so po mojem mnenju varovala potrebna. Drugje so zarjavela in potrgana. Seveda govorim v imenu tistih, ki radi poplezavamo in uživamo na relativno samotnih in izpostavljenih poteh. Če bi pot v celoti obnovili, bi bila verjetno deležna množičnega turizma...

Ostane samo spomin na stare dobre čase

Ja, saj tam na sedlu med Vevnico in V koncu špico zgleda navidez prehodno melišče do konca dol do Tamaraja. Če pazljivo pogledaš, pa vidiš da se na koncu dol odlomi. Sicer bi zagotovo obstajala pot in bi vsi hodili po melišču dol. No, fajn da se vam je dobro izšlo! Tista "pot" po kateri ste šli do Kotovega sedla pa je verjetno kak ostanek steze Trentarskih divjih lovcev, ki so prišli lovit na Kranjsko

Zdaj mi je jasno kje ste šli, obšli ste Kotovo špico.

CarpeDiem, kdaj sta pa šla to? Zgleda da smo šli po isti poti. Mi smo šli nato še na Vevnico, povratek do bivaka in sestop do neke zapuščene grape (markirane), kjer se povzpneš po grapi in potem prečiš proti Kotovemu sedlu. Zabavna pot. Gleženj že ok?
PS: vstop v Via della Vito (prve 3 metre) je po mojem mnenju najtežji del ferate.