Danes sva s kolegom šla na vrh po Kopiščarjevi skozi prednje okno, spustila pa skozi zadnje okno po Jubilejni poti. Na vrh je prišel tudi en po Hanzovi poti, je rekel, da se z malo improvizacije da prečkati mesto podora.
Omenil bi še, da je potrebno biti previden na Kopiščarjevi poti, ker so markacije povsem zbledele. To velja predvsem v primeru megle.
Varovala so na obeh poteh v zadovoljivem stanju. Najtežji del na celotni trasi pa je spust iz zadnjega okna. Tukaj je potrebno zaupati sebi in na videz razmajanemu kamnu. Jubilejna pot ni za vrtoglave.
Lp, M
P.S. Slik ni, ker je imel fotoaparat prazne baterije