Jože je vztrajal, da mora biti tokrat po njegovi izbiri
. In prav je imel.
Imela sva čudovit izlet na obrobje Visokih Tur, a hkrati poglede v njihovo osrčje. So se mi priljubile te svetleče skale, vseh barvitih odtenkov, z množico visokogorskega cvetja v tem času, pa žuborenje potočkov, ki te spremlja na celi poti, saj vode v teh koncih ne manjka. Komaj prečiš enega, že stopaš po travah drugega, pod katerim slišiš pretakanje vode. Če se ozreš višje, opaziš slap, ki pada čez skale.
Sva bila kar zgodnja, okoli 6h sva se pripeljala do gorske ceste, in ni ga bilo, ki bi naju ustavljal
. Parkirala sva pri umetnem jezeru Kölnbreinspeicher, kjer sva ugledala ožarjene gore, ki so se dvigale nad njim. Poiskala sva pot, ki naju je preko prekrasne planine z istoimenskim potočkom usmerila do koče Kattowitzer Hütte. Če bi se povzpel samo do koče, bi imel mnogo občudovanja na poti. Kmalu naletiš na prvi sneg, ki pa se mu lahko povsem izogneš, ali pa ga malo izkoristiš za svoj užitek
.
Na vrhu so bili odprti pogledi na vse strani, le najvišji Veliki Klek ni odkril svoje podobe. A vsekakor je bil najlepši pogled na kraljevo Hochalmspitze, a tudi Ankogel ni bil prav daleč stran.
Lepo je, če imaš 3-tisočaka za nekaj minut povsem zase, in prav to nama je bilo v sredo kratek čas naklonjeno.
Tura, katere čarobnosti se v veliki meri zaveš šele naslednjega dne, ko obnoviš svoje moči, in privrejo na dan spomini na lepote, pozabljena pa je pot povratka od koče nazaj k jezeru, ko se vrstijo vzponi
, ki sledijo vsakemu spustu. Vročina je pač naredila svoje.