Nekje sredi noči sva se z Rokom odpravila v Avstrijo, natančneje v kraj Heiligenblut, in se od tam dvignila do majhhe vasice Oberschachnern, kjer sva parkirala avto in pričela z vzponom. Markacij in smernih tabl ni bilo, sledi tudi ne, zato sva šla po občutku. Seveda je bil ta občutek popolnoma zgrešen, in sva pač nekajkrat malo zašla.
Ko sva vendarle prišla nad gozdno mejo, sva zagledala predvrh Sandkopfa, in šele tu nama je postalo jasno, da je pred nama še zelo dolga pot do vrha. Volje je bilo čedalje manj, energije ni bilo več veliko, a kljub vsem sva vztrajala, in po nekaj urah sva le prispela do vršnega pobočja Sandkopfa. Ker je bilo od tu naprej zaradi močnega vetra pred dnevi vse kopno, sva se odpravila proti vrhu peš. Dobil sem nov zagon, novo upanje.
Čez slabe pol ure nadaljne hoje sva končno zagledala tudi vrh 3090 m visokega Sandkopfa. Tu je postalo jasno, da nama bo le uspelo.Razgledi so bili fantastični na vse strani, čudovito se je videlo najvišji vrh Avstrije - Grossglockner in ostale okoliške vrhove.
Kmalu sva sestopila do mesta, kjer sva pustila smuči, in se zapodila proti dolini. Z vrha mehka kloža, kmalu pa čudovit pršič, smuka ena A.
Ostale fotografije na povezavi :
http://matevzlavric.blogspot.si/2017/01/sandkopf-3090-m-cudovit-turno-smucarski.html Lp, Matevž