Zirbitzkogel...ta vrh,ki je menda najvišji v Lavanttalskih Alpah,je bil v soboto,torej 16.3.,naš vrh
...no ja,ni bil samo naš,bil je cilj marsikaterga...tko pohodnika kot tud turaša
Začrtanga sva imela že v februarju,pa se je izjalovil
...sej veste,pa pejmo tja,pa tja,pa tja...hehe
.Tokrat sva imela načrt točn zarisan,le vreme je blo treba predvidt,pa hija hop gor.
Iz Štajerske prestolnice smo jo mahnili v precej zgodnjih jutranjih urah...pa sej vsi vemo,da so tista zgodnja jutranja vstajanja prou težka
,ampak nakonc so pa poplačana
...z pogledom na,z jutranjim sončkom,ožarjene vrhove
...spet mau za dušo....pa itak za srce.Iz Waldheim Hutte smo startal ob sončnem vzhodu
...pa ne sami.Pred nami je odbrzel prot vrhu nekej turašev,k majo tle gor kej za vidt...pa se tud fajn za nasmučat...Hodmo po,s snegom prekriti,kolovozni poti,ki je seveda lepo vzdrževana in potapkana z ratrakom...Snežno bele smrekice,iz katerih se veje nekej sveč,pa ledene skulpture,pa zanimivi snežno-veterni detajli te enostavn "prisilijo"
,da se ustaviš,pogledaš naokrog,slikaš...pa slikaš...pa slikaš
...Če ne slikaš naravnih pojavov,k so nastal v teh zimskih razmerah,slikaš okoliške pa tiste bolj oddaljene vrhove
...Tm nekje na sredini poti pa...pa sej ne vem koko nej to napišem...al je to orkanski veter,al burja
...a kva
...jz sam to vem,da ničesar podobnega do zdej še nisem dožvela
...T zraka je bla že tko pošten pod ničlo-baje tm cca.-18
,če pa dodam še ta preklemanski veter,pa bi lahko rekla,da sem bla tm pri cca.-30 al pa -40stopinjah
...Kapi sem na glavo dodala še kapuco...hm,pa sej niti ne vem,a je še sploh ostala na glav al ne,jz samo to vem,da me je zebl od spodej navzgor prou povsod...Desna ličnica da ne govorim...ledena
....Po glav mi sam to "roji",pa koko smo imel mi tako srečo,pa naletel na tak veter
...No ja,naravi pač ni moč ubežat,tko da bi vsako "jamranje",pa izgubljanje živcev blo totalno brezveze
. Čim se ustavim,je še slabš....Nardim korak za korakom...močen sunek vetra me ustavi....ne morem ne naprej ne nazaj
...Le trma in vztrajnost me ganjata naprej...Pri kapelici se spet mau šklocamo-hehe,sej dons,k gledam slikce,komej vem,kdo je kdo
....Kočico gledamo že kar nekej časa...vrh pa na njeni levi strani tud...Gledam pot in serpentine pred seboj...spet mau zakolnem,ker tole,kar nam ponuja veter,je prou neznosn
. "No okej",si rečem,"tko nekak konstantno piha tm nekje viši gor"
.Misli mi tavajo k tistim,ki gredo organizirano konec meseca na Gran Paradiso...takih razmer jim ne privoščim....Z mislimi,ki se porajajo po glavi,in počasno ter vztrajno hojo,polno postankov,prispem h koči
....Srečna sem...tu sem...v zavetrju
....končn. Res,prou vesela sem ga bla.Gremo notr...na topl.Koča je lepa,a v njej je blo kar mrzlo a še vedno toplih
-2
.Radiator za našimi hrbti nas prijetno greje...greje tud naše cunje...pa prste na nogah
.Hrana in topel čaj nas osvežijo in nam povrnejo novih moči.Z željo po vrhu se nanj tud odpravmo.Nardimo nekej slikc,pa še te s precejšnjo težavo
,saj nas je veter kar premetaval pa gnal v dolino
.Pri koči pozdravimo še strica Zirbita in sestopmo po isti poti tja dol...Veter je že v zgornjem delu precej pojenjal,od sredine sestopa pa ga ni blo več...nikjer
....Tko si vzamemo čas za tisto,čemur prej nismo namenil velik pozornosti...igrivosti in uživanju
....O,kako je zima bela lepa...Utrinkov,k bi jih lahko slikal,je tu tolk,da bi si zato lahko vzeu dejansko ceu dan
.Na izhodišču smo seveda ob zgodnjih popoldanskih urah,sej nas čaka še kar naporna vožnja domov,na Štajersko.
Zirbitzkogel mi je dau dejansko vetra
....naučil oz pokazal mi je tisto,česar sem enkrat hotla izkust...in to so razmere,k dejansko preizkušajo tvojo psihično in fizično pripravljenost
....pa seveda resnično trmo,vztrajnost in predanost
...Vesela sem,da sem bla v pravih zimskih razmerah končno na prvem 2tisočaku
...A se sem seveda še vrnem...če ne druzga,vsaj po mau daljši razgled na okoliške in daljne vrhove....