Montokuc (253m)
Malo daleč, a komu morda pride prav. Pešpoti na Mlejtu so sicer markirane, a izhodišča, križišča in kaj vmes so slabo, ali pa sploh ne označena. V nekaj dnevnem potepanju, kjer sva si pomagala z zemljevidom Nacionalnega parka, kjer so vrisane tudi markirane steze, sva ugotavljala, da jih veliko ni vrisanih, čeprav markacije so, ali pa sva našla markacije, ter le slutila, kam lahko vodijo. Morda bi planinski zemljevid povedal kaj več, pa ga tam ni bilo najti. Je pa Nacionalni park relativno majhen in pregleden in z malo občutka si tudi brez zemljevida lahko najdeš sam poti, tvegaš le, da si popraskan od trnja in trav ali pobutan od ostrih skal. Montokuc je razglednik nad Velikim jezerom, s katerega je mogoče videti celoten Nacionalni park, pa tja proti Korčuli in Pelješču, Lastovu, odprtemu morju pa še pa še pa še. Midva sva naredila krožno pot. Začetek je v mestecu Pomena (najin). Najprej se spustimo na drugo stran proti Malemu jezeru, po njegovi in obali Velikega jezera nato udobno po asfaltirani poti kako urico hodimo do Pristanišča (tu stoji ladjica za otoček Sv. Marije). V Pristanišču nas sicer tabla odločno usmerja naprej, a po tisti poti se raje vrnemo. Tu torej zavijemo proti Goveđarom, po cesti. Ko pridemo do ambulante in hišice Nacionalnega parka, ponovno naletimo na smerokaz za Montokuc, ki nas usmeri desno. Le še sledimo markacijam do vrha. Vmes je še odcep za Veliki Gradac, še en razglednik, ki ga dosežemo v pol urice in se potem vrnemo na pot za Montokuc. Pot od Pomene do Montokuca traja kaki dve urici, zelo zmernega vzpona in jo lahko prehodimo tudi v supergah. Z vrha sva se spustila na južno morsko stran, spet po markirani poti do Solin. Tudi tu sva po slabe pol urice, ko se pride do »ceste«, namesto po smerokazu zavila točno v drugo smer, nato pa se po potki spustila direktno v Soline. V Solinah je prijazna domača gostilna, kjer sva naredila odmor, nato pa sva pot nadaljevala ob morju (v nasprotno smer od jezer) še kako urico. Pot iz Solin (res so tam na kamnih pridobivali sol) vodi v gozd. Če bi ji sledila do konca, bi prišla na glavno cesto proti sredini Mljeta in bi se morala vračati po njej kakih 15 km, zato sva obrnila in se vrnila po obali Velikega in Malega jezera nazaj v Pomeno. Še en izlet sva naredila naslednji dan, ta pa je bil v zaključku kljub markacijam malo bolj Robinzonski, tudi dobra obutev bi prišla še kako prav. No, dobra novica je da na Mljetu ni strupenjač
, zato je stopanje po travah in grmovju minilo malo bolj brez skrbi, kot bi sicer. Če sva se prvi dan potepala po levi strani jezer, sva se drugi dan po desnem, obiskala sva, Krs, Kavalo in Mali Petral zagotovo, pa še kaj najbrž. Obe poti v krogu trajata pet do šest ur, odvisno od tega, kaj vse si ogledujete, višincev pa kaj prida ni, kompenzirajo se s kilometri in vročino. Skratka, če boste na Mljetu, lotite se teh potk, poživijo dopustovanje zagotovo
. Tudi za biciklizem je otok idealen (da se jih vsepovsod izposodit), poletni športi pa itak
.